Natalija Gajić: “Prizadevam si ustvarjati umetnost, ki spodbuja razmišljanje”

Mislim, da je najbolj korektno reči multidisciplinarna umetnica, me poduči o tem, kako naj jo predstavim našim bralcem. Vsakdanji kruh služi predvsem z video produkcijo, a sem jo pisec teh vrstic večkrat - sicer neuspešno - nagovarjal, naj se loti tudi pisanja. Nad predlogom ni navdušena, je pa služil kot iztočnica za kratko anekdoto: “Profesorica slovenščine mi je pred leti vrnila esej in dejala, da imam izvrsten slog pisanja, a je vseeno pred pisanjem treba prebrati knjigo. Posledično sem ga pisala še enkrat. Tega je prebrala pred celotnim razredom in me s solznimi očmi pohvalila pred vsemi, češ poglejte, kako dobro lahko napiše, ko dejansko prebere knjigo. Še danes me nekoliko zapeče vest, ko jo srečam, ker sem tudi v drugo prebrala zgolj kratko obnovo knjige,” se namuzne.

Odlikuje jo nekonvencionalnost

Zdi se, da so učiteljice (in profesorice) znatno vplivale na to, da se je lotila umetniškega ustvarjanja. Kmalu po selitvi iz rojstnega Velenja v Izolo jo je kot nadarjeno tudi uradno prepoznala tamkajšnja učiteljica likovne vzgoje. “Najbrž jo je pritegnil nekonvencionalni način ustvarjanja. Praviloma se ji je najprej zdelo čudno kar počnem, šele ko sem izdelek dokončala, pa je sledilo priznanje: 'Okej, sedaj razumem',” pojasni in doda, da je sama smatrala, da ji gredo tehnične zadeve in matematika bistveno bolje kot ustvarjanje, zato se je zadnji trenutek odločila, da bo šolanje nadaljevala na piranski gimnaziji in ne na umetniškem oddelku koprske. Tam je ugotovila, da lahko izjemno prostorsko predstavo, občutek za vizualno in plesne izkušnje uporabi pri načrtovanju šolskih predstav: “Prvič sem v nekem delu resnično uživala in po nekaj urah dela nisem bila utrujena, temveč me je napolnilo z energijo.”

Od tod do resnejšega umetniškega izražanja je bilo še kar nekaj korakov, a pot je bila začrtana. Odločila se je za študij fotografije v Ljubljani, ki ga je financirala z delom v eni izmed družinskih trgovin. Izhaja iz podjetne družine, ki je opustila posel prodaje zvočnih nosilcev in po selitvi na morje vzpostavila mrežo trgovin s spominki, a Natalija je že od malega vedela, da ne bo nadaljevala družinskega posla. Morda zato, ker pri nas vlada prepričanje, da mora biti umetnik reven, jo podražim. “Ne, ni treba, da je umetnik reven,” mi odvrne. “Lahko se ukvarja z nečim, kar ga veseli in v čemer je dober ter od tega dobro živi, ni pa to samoumevno. Res da je pogosto tako, ni pa to edini način,” me poduči.

Izsek iz nastajajočega sodobnoplesnega kratkega filma.

Foto: Posnetek Zaslona

Ustvarja samo takrat, ko ima kaj povedati

Za njo je dobro desetletje umetniškega ustvarjanja, številni performansi, fotografske razstave, video projekcije in postavitve različnih audiovizualnih inštalacij, trenutno pa največ časa namenja pripravi kratkega eksperimentalnega plesnega filma, ki terja souporabo vseh izraznih oblik, znanj in veščin, ki so ji blizu. “Napiši eksperimentalni plesni video in ne film, da ne bodo pravi filmarji gledali izpod čela,” se pošali. Ali pa ne. Sodobnoplesni kratki film, ki ga pod okriljem KUD Format (kot režiserka in direktorica fotografije) pripravlja v sodelovanju s koreografinjo Anastasiyo Pruyidze, plesalko Nino Grmovšek Seljak in snemalko Lano Mršnik, rituale vsakdanjih gest prevaja v koreografski in vizualni jezik ter jih postavlja v dialog z naravnim okoljem. Vzporedno sodeluje tudi z glasbenico in še eno vsestransko umetnico Ito Koro. Tokrat ji v vlogi snemalke in montažerke pomaga zaključiti videospote za prihajajoči album Desire for the Unknown.

Natalijine stvaritve, pa naj gre za performanse, sodobnoplesne predstave ali filme, audiovizualne inštalacije ali fotografije, imajo vse bolj prepoznaven avtorski pečat. Zanjo so zgoraj našteto zgolj veščine, skozi katere izraža določeno idejo. “Bolj kot tehnika ali izrazna oblika mi je pomembno sporočilo - in kakšne občutke moje delo vzbudi v opazovalcih.”

Pravi, da ji je, kar se umetnosti tiče, blizu pogled sociologa Rastka Močnika. “Ne želim biti dizajnerka, ki naredi nekaj lepega, da to služi za okras, temveč si prizadevam ustvarjati umetnost, ki spodbuja razmišljanje, čustveni odziv in nastavlja ogledalo svetu,” pojasni in doda: “Ustvarjam samo takrat, ko imam kaj povedat - ne pa zgolj zato, da pač nekaj naredim.”

Natalija Gajić

Foto: Maša Nedeljković

Prepričana je, da je merodajen odziv opazovalca. “Največ mi pomeni, ko moje delo gane nekoga, ki mu teorija ni blizu, a mu izvabi čustva,” pojasni tako, da lahko razumemo tudi neuki. “Umetnost ne bi smela biti ekskluzivna, ampak dostopna vsem. Ni treba, da je publika izobražena, da bi jo razumela. Prav tako ni treba, da gre za koncept, ki ga uživalec razume. Pomemben je vtis - to da gre obiskovalec iz razstavnega prostora z drugačnim občutkom, kot ko je vstopil vanj.” Sama uživa v tem, ko ustvari nekonvencionalno situacijo, ki nato vzbudi čustva pri konzumentih: “Da je to tako, malo duhovna izkušnja, pa tudi če ljudje niso poduhovljeni, oziroma da jim pokaže večplastnost trenutka.” Pravi, da jo kar nekoliko zmoti pristop, ki prevladuje pri nas, da je vse treba razumet in opisat. Na račun tega se je izgubil tisti moment “biti prisoten”. “Vem, da se sliši klišejsko, ampak zakaj smo tu na tem planetu, če ne zaradi izkušnje.”

Naj mentorica prostovoljcev

Izkušnje je pred desetletjem nabirala tudi na filmskem festivalu Kino Otok. Prijateljica ji je bila omenila, da so ostali brez blagajničarke, in ji ponudila, da v omenjeni vlogi pomaga pri izvedbi festivala. “Seveda sem želela biti del te zgodbe, četudi zgolj kot blagajničarka, a sem si sodelovanje na festivalu sprva predstavljala drugače, ne zgolj kot delo.” Je pa delo odlično opravila, organizatorji pa so opazili tudi njene organizacijske sposobnosti, tako da so jo k sodelovanj povabili še nekajkrat. Med drugim so ji zaupali tudi koordinacijo prostovoljcev. Kako zelo se je pri tem izkazala, priča dejstvo, da jo je direktorica festivala Tanja Hladnik nominirala, Slovenska filantropija pa izbrala za naj mentorico prostovoljcev v celotni državi.

“Nisem šla na podelitev, tako da so v mojem imenu nagrado prevzele sodelavke, ki so bile morda celo nekoliko užaljene zaradi moje odločitve, da se ne udeležim podelitve,” se spominja dogodkov izpred desetletja. “Na Kino Otoku sem se veliko naučila, dobila tudi praktični uvid v organizacijo filmskega festivala, kar pa ni bila ključna motivacija za to, da sem se ga udeležila. Toda izkušnja je ostala, to nikakor ni bil zapravljen čas.”

Čiščenje rib na Danskem

Natalija se ne boji izzivov. Med pandemijo se je na poziv prijateljice lotila prav posebnega podviga. Priložnost, da se poizkusi v industriji predelave rib, ki jo je zaradi rosnih let in zatona izolskega Delamarisa zamudila v skoraj domači Izoli, je našla na daljnem severu Danske. “No, realno je glavna motivacija bil zaslužek, delo je bilo dobro plačano. V enem mesecu smo zaslužili dovolj za celo leto skromnega, a sproščenega življenja v Sloveniji,” iskreno pove. Vseeno je bilo zabavno in svojevrsten izziv. Dan so pričenjali ob 4.30, vseh devet mladih iz Slovenije je živelo v skupni hiši, zato so si gospodinjske naloge skrbno razdelili in si ustvarili dnevno rutino.

“Delovali smo kot dobro naoljen stroj na eni, pa tudi kot neki mali škratki na drugi strani,” se spominja danskih dni. “Samo delo je bilo zelo monotono in ponavljajoče se, čeprav na nek način meditativno. Po enem mesecu si fizično izčrpan, toda mentalno spočit.” A bolj kot delo, kajti čiščenje rib je vendarle zgolj čiščenje rib, je v spominu ostala samozadostna skupnost devetih mladih, ki so iz naključne stare hiše nekje na severu Danske - pa čeprav le za en mesec - ustvarili funkcionalen dom. “Bila je zanimiva izkušnja, tako delo kot naša mini skupnost začasnih delavcev v tujini.” •