Naše življenje je naše, slovensko, sodobno, evropsko in večno ...

Tista samozavestna, na papir kakor mimogrede dahnjena misel je v resnici sežemala globoko bistvo bitja in žitja takrat šele enaindvajsetletnega, a že genialno zrelega kraškega ustvarjalca, ki je prelival dušo, srce in razum v prav takšen stih: v poezijo, ki je bila samo njegova, razpoznavno osebna, izvirna, nezamenljiva, a je znala hkrati nagovarjati ves narod, Slovence in, širše, vso Evropo, celine, svet; v liriko, ki je bila zlasti ob šokantnih integralih in konsih presenetljivo sodobna, raketno moderna, revolucionarna, a s svojim osrednjim etičnim sporočilom o človečanstvu človeka tudi preroško trajna, vselejšnja, večna.

Kajti srčiko svoje pesmi je Srečko filigransko prepredel z etosom umetnika: pošteno živeti, ustvarjati iz sebe za ljudi, stremeti k Resnici in Lepoti. In v srž svoje misli je feniksno vtkal kremenito prepričanje: iz vseh teh kriz, iz Spenglerjeve apokalipse zahodne civilizacije bo po prevratu, po smrti lažne Evrope, po tonjenju vsega v morje žgoče krvi, po tragediji na oceanu bivanja vstalo novo, prerojeno človeštvo, vzniknila skupnost kozmičnih narodov, zaživel nov, etično boljši, sočutni slehernik z belim trnjem kronan, cankarjansko očiščen in pomlajen, nič več suženj mehanike in transmisij, ampak svoboden, očlovečeni sin novega, velike začetnice vrednega Sveta.

Edina religija: modras-kapital

Tako je pred stoletjem mislil in ustvarjal Srečko Kosovel. Ko bi ga danes brali in presojali skoz očala kratkovidnežev, bi najbrž sklenili: motil se je. Ničesar od tistega, kar je tako zanosno sanjal, se ni uresničilo.

Svet drsi iz tečajev zaradi vsakršnih, čedalje ostrejših kriz, od klimatskih do energetskih, od pandemičnih do okoljsko onesnaževalnih. Pozverinja ga na desetine vojn, agresij, genocidov, diktatur. Spenglerjevi zahodni civilizaciji grozi že kar atomska apokalipsa. Mednarodni pravni red je pokopan. Na ruševinah berlinskega zidu se z bojnimi twitterskimi kriki izprsavajo nori orangútani v stari borbi za ozemlje, oblast, moč. Zakon sile je zavladal svetovni džungli in s krvavimi kiji pobil vrednote miru, strpnosti, sočutja, dialoga.

Kosovelov modras-kapital je postal edina gospodarska religija, ki v brezmejnem vampirovanju za dobičkom izčrpava naravne vire, smradí zrak, zastruplja vodo, si hlapčevsko podreja politiko, države, preobraža demokracije v demokrature, usužnjuje mnoge za profit redkih, reklamno slepi ljudi z limanicami tehnologije, virtualnosti, umetne zabitosti in jim krade pamet, dušo, delo, bodočnost. Srečkova lažna, zbirokratizirana, do svetovnih grozot ravnodušna in ameriško naoróžena Evropa lega v krsto temnih stoletij, ne da bi uresničila Schumanov, Monnetov ali Spinellijev sen o federaciji enakopravnih držav, narodov in jezikov, ne da bi udejanjila niti lastnega, iz latinskega “unum nec idem” kajpak angleško skovanega vodila “unity in diversity”.

In tudi pesnikova domovina, ki se je medtem odjarmila od fašizma, nacizma, jugoslovanskega centralizma in dosanjala svobodno državnost, se kaže čedalje bolj ogledalo sveta, njegovih zablod, krivic, napak, ujeta kot je v lastne še zmeraj nerazrešene dihotomije: dom in svet, jedrost in odprtost, hlapčevstvo in neodvisnost, mesto in podeželje, matica in zamejstvo, gospodarstvo in politika, zdraharstvo in sloga, preteklost in prihodnost, domobranci in partizani. Da ni povsem iz trte izvit tisti moj nekdanji epigram o Slovencih:

Beli-rdeči, rdeči-beli

mi se koljemo veseli,

da le ne bi preživeli …

Še je upanje, še je prostora za kulturo

Potem pa, nenadoma, majsko popoldne na Krasu ... V imenu umetnosti in poezije zbrana množica, otroci, zbor, recitatorji, ves prizadevni Tomaj, ki se tudi s kamenim obeležjem klanja spominu, liku, verzu pesnika. Da rečeš z njim: še je upanje, še so ljudje s posluhom za pesem, Kosovelovi “delavci in kmetje z žuljavimi rokami, a z zdravimi, neblaziranimi srci, ki /.../ čutijo lepoto sonca, dežja, nevihte in poletne noči”. Še je v današnjem času, ki nas razoseblja, razslovenja, votlì s prazno instagramsko hipnostjo, potiska nazaj v neandertalsko barbarstvo, še je v svetu številk, tehnologije, denarja, kjer sta A in B iz Srečkovega Konsa številka 5 manjša od ena, dva, tri, kjer nista humanistika in humanost vredni potemtakem niti pasje fige, še je tu prostora za edino možno rešitev: tisto, ki jo je Kosovel daljnovidno izhrepenel v svojih verzih in mislih, ker se še zdaleč ni motil; tisto edino, ki lahko notranje, etično preobrazi človeka - kulturo.

Detalj spominskega obeležja Srečku Kosovelu, kot so si ga v spomin na najslavnejšega Tomajca zamislili njegovi ponosni sokrajani.

Foto: Kulturno društvo Srečko Kosovel Tomaj

“Kultura je sicer delo,” tako je pesnik pojasnil leta 1923 v članku Narodnost in vzgoja, “ki ne obsega samo duševnega življenja enega naroda, ampak raste v neskončnost, in če pogledamo in se povprašamo, kaj je smoter kulture, si odgovorimo, da je kultura posledica stremljenja približati se oni duševni lepoti, dobroti, oni popolnosti, ki jo slutimo, vidimo, da je.”

Stremljenje k popolnosti, Lepoti, Resnici, etično zorenje posameznika, notranja vrednostna preobrazba, s katero očlovečiti nas same in posledično materijo, ki nas obdaja, stvarnost, tehnologijo, svet - to je za Kosovela kultura, nikoli docela uresničljiva utopija, ki pa daje človeku in življenju kisik, zagon, smisel. Kajti brez utopije ni topije, brez sna ni resničnosti.

Iz davnine stoletja, iz svojih stihov in misli, iz na tukajšnji kraški kamen vklesanih besed nam Srečko Kosovel zato danes boljkokdaj aktualno, živo in preroško spregovarja: samo če bomo ubrali pot kulture, živeli svoje življenje in ne tujega, vsiljenega, gojili, razvijali, lastno subjektivnost, če bomo ohranili sebstvo, istovetnost, narodnost, slovenstvo, vpetost v prenovljeno zdajšnjost in evropskost, samo tako bomo preživeli, trubarjevsko stali, obstali in tudi v bodoče še dihali, rasli, zeleneli. Kot Slovenci, Evropejci, a predvsem kot ljudje. Samo tako, s kulturo in njeno etično revolucionarnostjo, s slovensko besedo, verzom, Prešernom, Kosovelom bomo v Tomaju, Ljubljani, Mariboru, Celovcu, Trstu, Monoštru ali kjerkoli že v neskončju fizičnega in virtualnega sveta Slovenci lahko nič več svinčniško bežno, brisno, ampak tomajsko trajno, pomniško, še zabeležili čez sto ali tisoč let v svoje dnevnike: Naše življenje je naše, slovensko, sodobno, evropsko in večno! •