Jurij Hudolin: Na stadionu sem si privoščil deset minut sreče

Nikoli ne jem kakih smetanastih omak z veliko začimbami, vsaj v gostiščih ne, te so najbolj pogosta mimikrija. Najraje imam seveda mediteransko hrano, morebiti sem tudi zato največkrat potoval po Španiji, Italiji in Grčiji, srečo imam, da pogosto tudi zaradi štipendij, literarnih festivalov ali prevodov mojih knjig.

Hrana v teh deželah je dejansko najbolj raznovrstna in bogata z vlakninami, minerali, vitamini in ogljikovimi hidrati, ki so za intenzivno gibanje najbolj pomembni. Mediteranska hrana je najbolj večplastna na svetu, tudi zaradi ozaveščenosti in znanju o hrani, ki je denimo v Južni Ameriki ni, čeprav tam marsikatera dežela prav nič ne zaostaja po kakovosti živil za Mediteranom. Hrana ni le izbor, nabor živil, ki jih imamo pred nosom, hrana je predvsem vedenje, kako jo pripraviti in kaj izbrati. Iz treh banalnih sestavin lahko naredimo boljšo jed kakor pa iz dvajsetih, če smo kaj dali kdaj na kulinarični uk.

Morje se je naselilo v meni, ko sem začel živeti ob njem, prej ne, prej sem ga imel za vodo, ki je ne pijemo in se v njej kopamo, kadar nam je vroče, nikoli se nisem potapljal ali raziskoval življenja pod gladino. Nisem se zavedal njegovih dimenzij, njegove neskončnosti in moči in raznobarvne bogatije.