Na Primorsko je prišla svoboda!
Že kar nekaj časa se vrstijo spominske svečanosti ob spominjanju na 80. obletnico konca druge svetovne vojne. Spominov na leto 1945 pa je še veliko, tudi grenkih, a počasi bo nastopil čas, da tisto obdobje prepustimo zgodovini in zgodovinarjem.
Za Primorsko in Primorce je spomin na april in maj 1945 predvsem spominjanje na konec fašistične in nacistične zasedbe. Ko je utihnilo orožje, je bilo treba obnoviti življenje, še več, marsikje ga je bilo treba zastaviti povsem na novo. Viri iz tistega časa poročajo o velikem zagonu, pa tudi o trpljenju, odrekanju in upanju. Številni so upali, da se njihovi bližnji vrnejo iz vojska, ujetništva ali taborišč.
Bilo je upanje, da bo glavno mesto Primorske postal Trst, čeprav je bilo kaj hitro jasno, da velesile niso naklonjene takšni rešitvi. S koncem oborožene druge svetovne vojne se je začela hladna vojna in kupčkanje velesil, ki je potekalo tudi v mejnem pasu med slovanskim in latinskim svetom. Slednjič je postalo jasno, da bosta Trst in Gorica ostala onstran meje, kar je pomenilo vznik novih snovanj in novih mest. Novo Gorico so zastavili povsem na novo, Koper pa je iz zaspanega, odmaknjenega mesta rasel v industrijsko in pristaniško središče slovenskega Primorja.
Maja 1945 so Primorsko gotovo preplavljale dobre energije. Zahvaljujoč znanim in neznanim mojstrom, legendarnemu fotoreporterju Mariu Magajni in njegovim sodobnikom, je utrip tistega časa na Primorskem vsaj deloma ujet v mreže kolektivnega spomina. Škoda je le, da zgodovina ni boljša učiteljica in da je po svetu toliko ponavljalcev v razredu gorja.
