Na morju tajfun, v juhi ptičje gnezdo

Poklic pomorščaka je bil pred stotimi leti eden redkih, ki je dajal možnost potovanja na druge celine. Sredi 19. stoletja so avstrijske vojne in trgovske ladje vse pogosteje plule preko oceanov v Vzhodno Azijo, na njih pa so bili tudi pomorščaki s slovenskega etničnega ozemlja. S potovanj so pošiljali pisma in razglednice, prinašali so fotografije in različne predmete, pisali so dnevnike. “V razmišljanju številnih pomorščakov so se želje po avanturizmu, želje po spoznavanju novih krajev in kultur, po videnju drugačnega sveta, skupaj z željo po novih in nenavadnih doživetjih in dokazovanju, prepletale z domotožjem, z željo po vrnitvi v domači kraj in srečanji z najdražjimi,” pravi kustosinja Bogdana Marinac, avtorica knjige Čez morje na nepoznani Daljni vzhod, ki jo je ob istoimenski razstavi izdal Pomorski muzej Sergej Mašera Piran.

V 19. stoletju je postajalo trgovanje z drugimi celinami za evropske velesile vse pomembnejše, v svetovno trgovino se je vključila tudi Habsburška monarhija. Trst je postal leta 1867 glavno pristanišče avstrijskega dela države, Reka pa je pripadla ogrskemu. Vojna mornarica je mladim fantom omogočala brezplačno pot do poklica, dobrega zaslužka in ugleda, mnogi pa so se v mornarico javili zato, da bi se izognili služenju vojaškega roka v kopenski vojski. Ladje so na pot v Vzhodno Azijo plule po Jadranskem morju mimo Grčije, po odprtju Sueškega prekopa pa jih je pot proti Vzhodni Aziji najpogosteje vodila mimo Port Saida in Sueza v Rdeče morje. Nato so se ustavile v Adnu in plule čez Indijski ocean.