Muzej norosti in nemoč državljanov

Živimo čas gospodarske negotovosti in boja za višje plače, obenem pa čas, ko je Slovencem kršeno rekordno število pravic. Spet ne merimo le na zdravniške plače, pač pa na prizadevanja za njihov dvig v večini državnih podsistemov. Res je, da so le zdravniki povzdignili glas pretežno v svoj blagor, medtem ko so drugi poudarjali armado podplačanih. O slednjih, utišanih in nemočnih, pogosto manipuliranih in izpostavljenih napačnemu času bogatih pogač za peščico presitih Slovencev, bi radi zapisali nekaj besed.

“Kakšna norišnica!” je kampanja Muzeja norosti za ozaveščanje Slovencev, zlasti njihovih oblastnikov, o nevzdržnih razmerah v zavodih za ljudi s posebnimi potrebami, za njihovo deinstitucionalizacijo in oskrbo v skupnosti po vzoru evropskih ali vsaj socialno ozaveščenih držav med njimi. Za otroke s posebnimi potrebami, ki jih je po šolah, pravzaprav že v vrtcih, vse več, se ne bori (še) nihče. Otrokom večina pedagogov, ki jih je, zlasti empatičnih in usposobljenih, vse manj, ni kos. Navsezadnje še matematike skoraj nima več kdo učiti.

Na bruhanje gre, ko se oblastni del Slovenije tolče po prsih ob neprimerno tolmačenih podatkih, da ima dežela enega nižjih deležev revnih ali socialno izključenih v Evropi.

Posebne otroke zato s šol s pomočjo birokratsko preobloženih centrov za socialno delo pošiljajo v prenatrpane zavode. Tem pa, ja kaj pa drugega, primanjkuje usposobljenih delavcev. Ker otrokom, med njimi tudi vse številčnejšim problematičnim Romom, niso kos, jih, skupaj z deželo, prepuščajo cestam in kriminalnim združbam. Zato kot odrasli “otroci” polnijo zapore. V teh krvavo primanjkuje postelj, pravosodnih, tako kot tudi vseh drugih policistov ...

Po neskončni lestvici problemov smo priplezali do najstarejših Slovencev. Ti naj bi, po nameri lepo popisanih papirjev, prav tako dobili čim več oskrbe doma, v skupnosti. Dejansko pa niti v institucijah - domovih starejših - ne morejo napolniti pregrešno dragih postelj. Nimajo delavcev ... Dežela dolgotrajne oskrbe tri desetletja ne zmore udejanjiti. Saj zavarovanje zanjo ima uzakonjeno, a že slišimo upor vsemogočih delodajalcev v spregi z naklonjenimi političnimi strankam okrog desnega stebra, ko naj bi ga prihodnje leto uveljavili. Dobesedno pa bobni upor kakšnemu davku, denimo premoženjskemu, ki bi lahko razbremenil gospodarstvo pred vrati hujše krize.

Vsemogoče manipulacije tipa Karel Erjavec ali Pavel Rupar, ki stiske upokojenih izkoriščajo za osebne politične ambicije, omenjamo mimogrede.

Nikakor nismo prezrli kršitev pravic in potreb okrog 1,2 milijona državljanov med otroci in starejšimi. Predvsem ne ljudi, ki so neprimerljivo manj enaki od tistih pri skledah. Na bruhanje gre, ko se oblastni del Slovenije tolče po prsih ob neprimerno tolmačenih podatkih, da ima dežela enega nižjih deležev revnih ali socialno izključenih v Evropi. Ali res samo slednji vedo, da je revščina - s tisoči brez vsakega dohodka na plečih otrok, brez stanovanj, z večletnimi vrstami pred uradi in sodišči ... v Sloveniji vse kaj drugega, kot je v večini evropskih držav.

Ne bomo metali kamenja, ker nismo brez grehov. Profesor, hematolog dr. Samo Zver, je v uvodniku zbornika o partizanski bolnišnici Franja opomnil na pozabljene ali vsaj prezrte vrednote iz najhujših časov v zgodovini Slovencev. On je opomnil predvsem zdravnike. Mi dodajamo, da bi s posvojitvijo nekdanjih vrednot in modrosti prababic in dedov vsi skupaj lahko naredili veliko dobrega. Se denimo vrnili k bolj čistemu okolju, bolj zdravi hrani in samodejno skrajšali vrste pred zdravniki. Na poti v preteklost, preverjeno, lahko vsaj nekoliko pomaga umetna inteligenca. Dodajamo za vsak slučaj, ker dandanes brez nje menda ne gre. Da so trenutna javna ozaveščanja neučinkovita, pa tako ali tako vemo.

Nekaj več učinkovitosti oblasti, ko gre za pravice Slovencev, bo za prehod iz dežele v pravno državo le potrebne. Navkljub temu da je oblast večno zaposlena sama s sabo. Pravkar denimo z obtožbo predsednika vlade in preračunavanji datumov za predčasne volitve. Noro! Ko celo v poročilu vrhovnega instituta, varuha človekovih pravic, prebereš, da “vse bolj postajamo družba posameznikov, v kateri se vsak bori za svoj kos pogače, pri tem pa tisti na robu vedno bolj ostajajo brez vsega”, je zdrava pamet na resni preizkušnji.

Vseeno ostanite zdravi in pri zdravi! Pameti seveda. Tako ob zaključku svojih kolumn vedno iskreno zaželi bovška defektologinja in pisateljica Dragica Kraljič. Je mama, ki z brezmejno ljubeznijo skrbi in vzgaja svojega večnega otroka z downovim sindromom. Toplo priporočamo v branje. Prav tako toplo priporočamo tudi obisk Muzeja norosti, pa čeprav je v gradu Cmurek, nekdanjem zavodu za starejše duševno obolele, urejen tam daleč v Tratah, na robu Slovenije.