Multikulturnost solkanskega kamnitega mostu

Dejansko je most vse to hkrati in še več od tega. Je univerzalna tehnična in kulturna dobrina, ki si jo lahko lasti celotna svetovna civilizacija. Zakaj? Zato ker so v solkanskem železniškem mostu čez Sočo združena mnoga znanja o umetnosti gradnje kamnitih mostov, ki jih je človeštvo razvijalo skozi tisočletja. In ta znanja so združeno kulminirala prav v projektu in izvedbi gradnje tega mostu, zgrajenega leta 1906, na Bohinjski železniški progi kot najtežjem delu druge železniške povezave tedanje prestolnice Dunaj s pristaniščem v Trstu. Paradoks zgodbe o postavitvi solkanskega železniškega mostu v kamnu je v tem, da so takoj po letu 1906 v glavnem gradili samo še armiranobetonske (ločne) mostove in kamen je kot gradbeni material pri gradnji velikih mostov po tem obdobju na hitro odkorakal v zgodovino in prepustil mesto vse cenejšemu in uporabnejšemu betonu.

In po spletu vseh pestrih zgodovinskih dogodkov, ki jih je Solkan doživel od vključno prve svetovne vojne naprej, ta most še vedno stoji. Najprej so si ga lastile avstrijske železnice, nato italijanske železnice (Ferrovie dello stato), za njimi tretji rajh, zavezniška uprava po končani drugi svetovni vojni, pa Jugoslovanske železnice in sedaj Slovenske železnice. Doživel je usoden trenutek, ko so med boji za Gorico na soški fronti avstrijski minerci zgodaj zjutraj 9. avgusta 1916 razstrelili veliki kamniti lok. Lok so obnovile italijanske železniške oblasti med letoma 1925 in 1927 in taisti kamniti lok kljub intenzivnim letalskim napadom zavezniških zračnih sil med drugo svetovno vojno stoji še danes.