Monika B. Biba: “Če me stigmatizirajo, naj me. Imam dovolj sredinca za vse”

Dobila sva se v Semedeli, v kafiču, na enega izmed najbolj vetrovnih dni v minulem obdobju. Pridrvela je izza vogala, kakopak, s slušalkami v ušesih, prisedla, se nasmejala in začela pripovedovati.

Podrobnosti iz začetkov njenega življenja - slednje se je pričelo v nemškem Hannovru, nadaljevalo v srbskem Šabcu, kmalu je “skočilo” do Ljubljane, zdaj se je pa ustalilo v Kopru - bomo izpustili in zgodbo začeli s preprostim vprašanjem: Kako je Biba prišla v Koper?

“V Koper sem prišla žurat,” se spominja. Štela jih je nekaj manj kot 17. “S prijateljico sva se usedli v takratno Istranko, kjer sem spoznala njega. Že na prvi pogled sem opazila, da imava iste vrednote,” pripoveduje. Ime mu je bilo Rudi in med njima je takoj preskočila iskrica. “Obljubil mi je, da mi bo vsak dan pisal, takrat smo še pisali pisma,” se nasmehne Biba. In res je bilo tako. Dopisovanje je kmalu prešlo v obiskovanje, iskre so vztrajno kresale in naposled Bibo pripeljale onkraj črnokalskih meja. Na svet sta pripeljala dva otroka in do leta 2009 je bilo pravljično, pravi. “In potem je počilo?” jo vprašam. “Ne, potem je umrl. Počila sem pa jaz,” priznava Biba.

Pravo ljubezen srečaš samo enkrat v življenju

“Pravo ljubezen srečaš samo enkrat v življenju. Če to izgubimo, ne najdemo več nobene druge,” je prepričana. “Četudi mislimo, da je to to, ni,” doda.

Ko se je svet okoli nje sesul, ga je Biba poskušala še enkrat sama - s pritiskom na gumb za izklop. K sreči je gumb zatajil in Biba še danes osrečuje ljudi, ki so okrog nje. Od tam ni šlo naprej kar samo od sebe. Kronična depresija in bipolarna motnja namreč ne poznata čarobne palčke, samo dnevne bitke. “V Sloveniji vsi govorimo, kako je duševno zdravje pomembno, v praksi pa se znajdeš na čakalni vrsti, dolgi tja do Beograda. Če imaš denar, greš privat. Če ga nimaš, pač potrpi in upaj, da boš zdržal,” se grenko nasmehne.

Ljudje jo vidijo na ulici, nasmejano, glasno in živo. “Mislijo si 'kaj pa njej manjka?',” pravi. Ne vidijo pa je, ko stopi skozi domača vrata in pade v tišino. “Če si zlomiš roko, ti dajo gips in vsi razumejo. Če imaš pa zlomljeno dušo, pa misliš, da moraš to skriti,” pove. “Ampak jaz sem se odločila, da ne bom več tiho. Če me stigmatizirajo, naj me. Imam dovolj sredinca za vse,” je kritična do stigmatizacije ljudi z duševnimi težavami, ki je v Sloveniji še kako živa.

Prostovoljstvo je zanjo način boja z boleznijo

S svojimi demoni se Biba spopada na številne načine. “Eden izmed teh je gotovo pomoč drugim. Ne razumite me narobe - zelo sem vesela, ko ima kdo težave, stopi do mene in prosi za pomoč. S tem, ko pomagam drugim, se zamotim in preneham razmišljati o svojih stiskah,” priznava in (skupaj s piscem tega besedila) upa, da ne zveni egoistično. Biba je namreč vse prej kot egoistična. Ko ni zmogla rešiti sebe, je začela reševati druge.

Prostovoljstvo je njen drugi krvni obtok. Med drugim je soustanovila prvo stanovanjsko skupnost za odvisnike od prepovedanih drog in alkohola v Sloveniji, z navidez idiličnim imenom Morje. Ime morda zveni romantično, delo pa ni bilo nič kaj poletno. “Takratni predsednik koprskega Rdečega križa Marijan Križman je imel noro dober posluh za take 'akcije'. Brez njega skupnosti ne bi bilo,” se spominja Biba.

Delovali so po svoje, brez časovnih omejitev in birokratskih kljukic. “Uporabnika nismo sprejeli za tri mesece, potem pa ga nagnali ven. Aktivno smo delali z njimi in prav zaradi tega nismo imeli velikega deleža povratnikov,” pove s tisto mešanico ponosa in trme, ki priča o na tisoče urah, ki jih je preživela z odvisniki.

In tu se ni ustavila. Soustanovila in vodila je prvi dnevni center za brezdomne in socialno ogrožene osebe v Kopru. Tam so se srečali tisti, ki jih večina raje ne vidi. Biba jih je gledala v oči. Z njimi pila kavo, se kregala, jih poslušala. Prav tam se je rodila tudi njena kolumna v časopisu Kralji ulice, naslovljena Sol in Koper. Ker Koper brez soli pač ne obstaja, brezdomstvo brez obraza pa ne bi smelo obstajati.

Če Bibo poslušamo dlje kot pet minut, nam hitro postane jasno, da zanjo prostovoljstvo ni zgolj hobi. Ni neki, aktivizem s katerim bi se bahala na družabnih omrežjih. Vse prej. Je način, da ostane človek človeku človek. “Jaz nisem pomembna,” pristavi. “Pomembno je prostovoljstvo, delovanje za skupnost, prenašanje znanja in veščin na mladino. To je tisto, kar nas ohranja, da smo sploh še ljudje.”

Ne samo v tiskani, tudi v govorjeni besedi

Javno izražanje ji ni tuje. Novinarska kri se ji namreč pretaka po žilah. Dedek je bil namreč novinar. “Bil je zagrizen partizan, med vojno je celo v kleti skrival razne novinarje,” se spominja Biba. Ljubezen in zavezanost do resnice se očitno ne prenaša samo po genskem zapisu, temveč tudi po očeh, ki rade malce preveč opazujejo.

Biba je v sklopu svojega prostovoljskega dela sodelovala tudi pri vzpostavitvi Ustvarjalne platforme Inde v Kopru, kjer se je na neki točki rodil Neodvisni obalni radio NOR. Biba je tedaj ob podpori somišljenikov ustvarila ikonično oddajo Biba Voce. “Čakulala” je z glasbeniki, umetniki, posebneži vseh vrst in pasem - pa še sama je bila glavna posebnica pred mikrofonom. Ideja za oddajo se je rodila v koprskem Rampinu, kjer se po njenih besedah “rodijo vse dobre stvari”. “Zelo mi je žal, da je oddaja zamrla. Upam, da se kmalu spet zbudi,” se nadeja. Kot bi govorila o prijateljici, ki trenutno samo malo spi.

Pravi antidepresiv je glasba

Če bi Bibi dvignili majico (česar raje ne počnite, ker vas bo na gobec), ne bi videli mišic, temveč akorde. “Glasba me rešuje. Vsak dan,” priznava brez pretiranega romantiziranja. Slušalke so praktično del njenega telesa. Niti v trgovino ali na kavo ne gre brez njih. Preden sva se srečala, je ravno poslušala skladbo Lullaby skupine Low.

Ljubezen do glasbe ji je vcepil nono. “Imel je več kot tisoč plošč. Od belega do črnega, vse,” se še spominja. Vzgojena je bila tako s široko paleto žanrov. Danes se to odraža na “playlisti”, ki jo je poimenovala Bibsology. Na njej najdemo “svaštarnico”. Od punka, rocka, popa, indieja, hardcorea, reggae ... le sodobne glasbene mineštre ji ne pašejo. “V življenju se vselej veselim nove glasbe. Tudi, če je trap,” priznava.

Biba je svoje slike, narejene v pouring tehniki, razstavljala v Kozini in ljubljanskem klubu Channel Zero.

Foto: Monika B. Biba

A glasba ni njen edini ventil. Ko ne gre skozi ušesa, gre skozi roke. Biba se je našla v umetnosti, natančneje v pouring tehniki, pri kateri akrilne barve zliva po platnu in jih pusti, da se razlezejo kot misli, ki jih ne moreš kontrolirati. Do tega ni prišla, ker bi bila “umetniška duša”. S takim načinom slikanja naj bi si osvobodila misli. “Najprej sem zavila z očmi. Potem pa sem pogledala video na Youtube-u in začela prelivati,” pove.

Prvič je razstavljala v knjižnici na Kozini, potem pa je prišel klic iz ljubljanskega kluba Channel Zero. Tam je postavila razstavo Shoshin - koncept iz zen budizma, ki pomeni um začetnika. Odprtost, vnetost in pomanjkanje predsodkov. Da delaš nekaj, kot da prvič držiš čopič.

In kaj čuti, ko preliva barvo po platnu? “Nič,” prizna. “In mogoče je prav to rešitev.”

Pazite se ChatGPT-ja!

Danes Biba ne verjame več v čudeže. Verjame v ljudi. V to, da ti lahko nekdo z eno povedano iskrenostjo reši dan, ali pa življenje. “Ljudem, ki se borijo s psihičnimi težavami, bi rekla samo to: Ne zapirajte se vase. Govorite. Povejte. Izrazite se na kakršenkoli način. Pojte, rišite, kričite, pišite. Samo ne trpite v tišini,” je jasna.

Ni važno, kako govoriš, važno je, da ne ostaneš sam in da ne nasedeš ideji, da moraš biti vreden pomoči, preden jo lahko sprejmeš. “Ne dovolite, da vas kdo prepriča, da morate biti za prostovoljstvo plačani,” še poudari.

Biba ne trdi, da je zmagala, sploh ne. Ne govori o nobeni “ozdravitvi”. Govori o vztrajanju. O tem, da imaš pravico do slabih dni, pravico do vmesnih dni in pravico do tega, da si včasih samo pač ... prisoten. Nič več, nič manj.

Veseli se torej glasbe. Česa si pa želi? “Rada bi razstavljala v galeriji pri Mefu,” sklene in nam podari svoj gromki nasmeh. •