Mojster Jeraša je šel na zvonik (FOTO)
Piran je očarljiv. Tudi za številne fotografe in upodabljajoče umetnike nasploh, ki so v piranskih vedutah in utrinkih našli navdih. V svoj Piran se vrača tudi fotografski mojster Jaka Jeraša, tokrat je kamero ostril na vrhu prenovljenega zvonika.
Jaka Jeraša je mladost preživel v Piranu. Ko so po mestu hodili filmarji, tako domačin František Čap kot legende svetovnega filma Orson Welles, Marcelo Mastroianni, James Coburn, Sam Peckinpah, Klaus Kinski in drugi, se je mladenič Jeraša navdušil za objektiv in odšel v fotografsko šolo v Ljubljano. Treba je bilo v službo, v Litostroju je fotografiral vare, a mu jeklo ni bilo tako blizu kot kamen iz piranskih zidov in stopnišč ali razbrazdana zemlja na solinskih nasipih. Tudi sence se na kontinentu niso tako ostro izrisovale kot v Sredozemlju.
Prišel je nazaj k morju, bil nekaj časa fotoreporter Primorskih novic, pa fotograf v reklamni agenciji in slednjič svobodni kulturni delavec. Združeval je dve žlahtni prvini fotografskega poklica: reportersko fotografijo in umetniški fotografski izraz. V obeh je uporabljal veliko svetlobe. Kot reporter je ujel nešteto trenutkov domačih krajev, kot umetnik pa je v pomembni meri sledil igri oblik od kavedinov v Sečovljah do oljk v dolgih vrstah kje na podeželju. “Kdaj greva kaj na teren,” tu in tam vpraša. “Pa saj je teren vsak dan,” pravim. “Vedno si znal iskati motive in zgodbe.” Ne reče nič ali pa, da mu se ne da nositi (pre)težke opreme naokrog kar tako. “Ti nekaj pošljem, sem bil na piranskem zvoniku,” je zvenelo kot olajšanje in balzam za bojazen, da se je mojstrov fotoaparat zaprašil. Piran je fotogeničen, prav tako zaliv za njim, čez katerega se za Jerašo vedno pelje mimo kakšna barka. Mesto so ulice in strehe nad njimi, in sv. Jurij nad vsem. Pa Tartini tam spodaj, perilo na vrveh in zaljubljenci za vogali. Dobro, da imamo Jake in Ubalda in še koga, ki nam pokažejo, da je pri nas res lepo.
