Modre odločitve za modro gospodarstvo

Če se bo novi stanovalec Bele hiše odločil, da uresniči predlog o dodatni dajatvi, bo ladjarje doletel njegov najhujši udarec doslej, je nedavno razkril Wall Street Journal. Govorimo namreč o 1,5 milijona evrov dodatnih stroškov ob vsakem vplutju na Kitajskem zgrajene ladje v katero od ameriških pristanišč. To bi najhuje prizadelo kontejnerske ladje, saj imajo največ postankov: prevoz vsakega kontejnerja na relaciji med Kitajsko in ZDA bi se po nekaterih ocenah podražil za 150 evrov.

Čeprav se lahko marsikomu zdi, da se ta zgodba dogaja na drugem koncu sveta in da se nas ne tiče, še zdaleč ni tako. Kot potrošniki bomo zagotovo tudi na svoji koži čutili breme teh novih stroškov. Pomorstvo pluje na valu, ki ne pozna meja, je globalizirano in dovzetno za posledice mnogih dogodkov, ne glede na to, kje se ti dogajajo. Val prej ali slej butne tudi ob našo obalo.

Naši sosedi, Italija in Hrvaška, še kako dobro razumeta, da so vlaganja v ta del gospodarstva gibalo razvoja ne le regije, temveč celotne države.

Kot val rdečemorske krize, na primer. Napadi hutijevcev na tovorne ladje na glavni morski povezavi med Azijo in Sredozemljem kot odgovor na izraelske napade v Gazi so povzročili velik preobrat v svetovnem pomorstvu. Ladjarji so veliko ladij preusmerili okrog Rta dobrega upanja, kar je pot do Evrope podaljšalo za tri tedne. To je prizadelo mnoga pristanišča v Sredozemlju, še zlasti severnojadranska. Prihajalo je do zamud, tudi pretovora je bilo v prvih treh mesecih lanskega leta manj. Številni ladjarji so potem okrepili svoje flote na teh poteh in poskrbeli za reden, zanesljiv prihod ladij. Razmere so se s pomladjo postopoma normalizirale. Tudi v Luki Koper so jo na koncu odlično odnesli. Ne samo da so že kmalu nadomestili upad pometa z začetka leta, ampak so s šestodstotno rastjo pri pretovoru kontejnerjev celo postavili nov rekord: 1,133 milijona TEU.

Val rdečemorske krize so, kot kaže, uspešno odbili, a na obzorju so novi; tu je ohlajanje svetovnega gospodarstva, kar že od lani odseva v manjšem pretovoru avtomobilov, pa ugašanje termoelektrarn po Evropi, kar krči pošiljke premoga, ki potujejo tudi skozi Koper ...

Se je pa v koprskem pristanišču - po predolgem postu - lani vendarle začel naložbeni zagon. V središču naložb so kontejnerji, pri pretovoru katerih je Koper tudi lani ohranil prvo mesto na Jadranu. Začenja se širitev kontejnerskega terminala, gradnja severnega dela pomola naj bi po načrtih trajala do konca leta 2027. Po dodatnih naložbah bodo lahko pretovorili 1,8 milijona TEU letno.

A niti v sosednjih pristaniščih ne spijo. Naši sosedi, Italija in Hrvaška, še kako dobro razumeta, da so vlaganja v ta del gospodarstva gibalo razvoja ne le regije, temveč celotne države. Na Reki, kjer so lani pretovorili 409.000 kontejnerjev, bodo v drugi polovici leta odprli še en kontejnerski terminal - Rijeka Gateway. Podjetje ladjarja Maersk in hrvaška družba Enna, ki ga gradita, napovedujeta, da bo to tehnološko najsodobnejši kontejnerski terminal v tem delu Evrope.

Tudi na italijanski strani so precejšnji premiki. V tržaškem pristanišču nastaja nov kontejnerski terminal, poleg dosedanjega sedmega pomola bodo imeli še osmega. Zadnje dni se hvalijo še s tem, da bo Trst v nekaj letih postal glavno madžarsko pristanišče. Streljaj od meje s Slovenijo se je začela gradnja logističnega centra na 30 hektarov velikem zemljišču, ki ga je kupilo podjetje v državni madžarski lasti.

Seveda so za širšo pomorsko skupnost pomembne vse odločitve, ki vplivajo na razmere na globalnem pomorskem trgu. A v veliki meri usodo slovenskega pomorstva kroji naša država. Tudi z neodločitvami.

Prav zaradi edinstvenih priložnosti, ki nam jih ponuja naša strateška lega, bi razvoj vseh dejavnosti, ki so tako ali drugače povezane z morji in obalami, moral biti više na lestvici prioritet v državi. Pa ni. Kot da se zavedanje o pomenu modrega gospodarstva v najširšem pomenu konča, kjer v zraku ni več vonja po soli. Resda se zdi, da vsaj v Luki Koper, sicer večni talki vsakokratne vladajoče politične opcije, v zadnjem obdobju vendarle lahko bolj mirno delajo brez večjih pretresov. A nerešenih vprašanj v pomorstvu je za celo morje. V pomorski skupnosti opozarjajo, da nimajo pravega sogovornika, ki bi znal izpostavljati njihove probleme, sprožil medresorsko usklajevanje in podobno, pa tudi v Bruslju skrbel, da bi si izpogajali kakšno ugodnost ali izjemo, kot to uspeva pomorsko zavednim državam.

Skratka, če želimo, da bi slovensko pomorstvo ne le preživelo, ampak se razvijalo, bo potrebno kar nekaj politične volje. Za začetek bi lahko zasnovali direktorat za pomorstvo, v njem pa bi zbrali ljudi s strokovnim znanjem, ki poznajo to tematiko. Direktorat - domoval bi, kajpak, ob morju - bi bil nekakšen most med pomorskim sektorjem in drugimi ministrstvi, z medresorskim usklajevanjem bi našli modre rešitve, ki ji daje kisik za razvoj tega dela gospodarstva. Če tega ne bo, bodo stvari šle svojo pot, kot doslej. Tudi neodločitev je po svoje odločitev. Včasih nemara najslabša.