“Močan je tisti sindikat, ki se pogaja”

Da bi razumeli, zakaj so bili istrski oziroma (takrat še) obalni sindikalisti konec osemdesetih let tako drugačni, je treba razumeti položaj sindikatov v Jugoslaviji. Po uradni ideologiji so bili delavci namreč nosilci oblasti. Sistem samoupravljanja je temeljil na predstavi, da delavec preko delavskih svetov in delegatskega sistema sodeluje pri odločanju. Sindikat zato ni nastal kot organizacija, ki bi se borila proti delodajalcu, temveč kot del družbenopolitičnega sistema.

Ko se je jugoslovansko gospodarstvo v osemdesetih letih začelo soočati z inflacijo, zadolženostjo in padanjem kupne moči, se je razkorak med teorijo in prakso vse bolj kazal v spontanih delavskih uporih. “Na leto se je dogajalo na tisoče prekinitev dela,” se spominja Boris Mazalin. Posebej pomenljivo je, da teh protestov praviloma ni vodil uradni sindikat. Prav nasprotno. Delavci so največkrat delovali mimo njega.