Mobilni kot pred 30 leti

Pa začnimo z avanturo, ki pove več kot vsi statistični podatki in prepričevanja odgovornih, da tako hudo pa res ni. Prejšnji petek se je prijatelj iz Kopra z družino odpravil k ženinim staršem v Mursko Soboto. Optimistično je upal, da na avtocesti ne bo nobene nesreče in da se bo do Prekmurja prebil v znosnem času. Po nekaj kilometrih je optimizem splahnel in se po dveh urah in tri četrt popolnoma razblinil v Ljubljani. Sledilo je še tri ure vožnje po štajerski avtocesti in po šestih urah je bila družina končno na cilju. Šest ur za 286 kilometrov, ki bi jih morali premagati v slabih treh urah. In to brez nobene nesreče, samo od zastoja do zastoja.

To je kruta resnica o stanju naših cest 30 let po optimističnem začetku avtocestne gradnje v Sloveniji. Da gradimo avtoceste, so nas takrat prepričevali, ki bodo povezovale ljudi. Saj so jih, ampak kot vsaka stvar se tudi ceste starajo, razmere spreminjajo in če ne greš s časom naprej, te čas povozi. In čas je popolnoma povozil slovensko prometno politiko.

Šest ur za 286 kilometrov, ki bi jih morali premagati v slabih treh urah. In to brez nobene nesreče, samo od zastoja do zastoja.

Reševanje težav bi se moralo začeti pred 20 leti, ko smo vzhičeno odpirali avtocesto do Kopra in se trkali po prsih, kako uspešno smo čez našo državico zgradili avtocestni križ. Takrat bi morali začeti pripravljati dokumente za tretji pas. Ko so leta 1972 odprli prvih 30 kilometrov avtoceste od Vrhnike do Postojne, je bilo voznike v fičkih in stoenkah strah silne širine in praznine avtoceste. Ni bilo prometa za štiripasovnico, pa so jo vseeno zgradili, ker so mislili za 20 let vnaprej.

Namesto tega pa so na Darsu še pred nekaj leti trdili, da potrebe po tretjem pasu ni. Ko so Italijani začeli graditi tretji pas od Palmanove proti Benetkam, so se nekateri odgovorni temu čudili. Danes se od Palmanove naprej vozimo kot gospodje, po sicer polni, vendar široki avtocesti, kjer lahko voznik tovornjaka prehiteva tovornjak, pa je dovolj prostora, da mimo švigne še voznik z avtom. Ali pa se na odstavnem (četrtem!) pasu v miru in brez strahu ustavi voznik s pokvarjenim avtom.

Ko so naši odgovorni pred leti spoznali, da nam je začela teči voda v grlo, so najprej prepovedali prehitevanje tovornjakom. Kot da so oni krivi, da so naše avtoceste preozke. In kako se je takratni minister hvalil s tem ukrepom! Vmes so se pojavljali zagovorniki nekakšne trajnostne mobilnosti, ki so trdili, da bo širitev avtoceste škodljiva. Da se bo potem res povečal promet. Potem so prišli na idejo o zmanjšanju hitrosti, da bi vsi morali voziti počasneje, pa da ne bo več zastojev. Nazadnje so izumili celo prometni znak o vožnji z zamikom, da si ja ne bi odbili vseh ogledal, ko se v nepreglednih zastojih gnetemo po dveh ozkih pasovih mimo delovišča. Delovišča, ki je večji del dneva prazno. Kjer po četrti uri popoldne običajno ni žive duše.

In kot da stanje naših avtocest ni dovolj slabo, se potem uradniki v Ljubljani odločijo, da bodo za 14 mesecev spustili gradbince na štajersko avtocesto, za sedem mesecev na avtocesto pri Kozini in za sedem mesecev zaprli najprej eno potem pa drugo polovico avtoceste čez Rebrnice. Ob tako gostem prometu na naših avtocestah se je pod takšno odločitev lahko podpisal le človek, ki ali nima veliko stika z realnostjo ali morda celo ne vozi avta.

Na vprašanja, zakaj nujna dela na avtocestah ne opravljajo od jeseni do spomladi, odgovarjajo, da je za polaganje asfalta takrat premraz. Kot da živimo v Sibiriji! Na vprašanje, zakaj gradbincem ne ukažejo 24-urnega dela, odgovarjajo, da tega ne dopušča narava dela. Na vsako vprašanje imajo odgovor, ki je lahko tudi čista laž.

Ampak vsaka zapora, preusmeritev ali zožanje na avtocesti je smrtno nevarno. To je dokazala zadnja nesreča pri Tepanjah, v kateri so umrle štiri, kasneje v bolnišnici pa še peta ženska. Res je, za vsako nesrečo je kriv voznik, ki spregleda znak, opozorilo, ustavljen tovornjak, ampak bolj kot na avtocesti izzivaš, večja možnost obstaja za usodno napako. In polletne ali daljše zapore sredi turistične sezone pomenijo smrtno nevarno izzivanje.

In če se vrnem na začetek zapisa … Je moj prijatelj ugotovil, da je šest ur od Kopra do svoje punce, zdajšnje žene, potreboval sredi 90. let, ko je bila avtocesta zgrajena le od Ljubljane do Razdrtega, mogoče so jo takrat že podaljšali do Čebulovice. Ko se je moral skozi Ljubljano prebijati po Tržaški in Zaloški, čez Trojane po ovinkih navzgor in navzdol, skozi Maribor spet po ulicah in tako naprej. Kljub milijardam, ki smo jih zmetali v asfalt, je bil moj prijatelj prejšnji petek ravno tako slabo mobilen kot pred 30 leti.