Mirko Schwery Idrijčanom iz pozabe priklical rojaka

Pred dnevi, ob poslušanju in gledanju glasbenega spota, ki ga je Mirko Ivan Schwery posnel v energijsko nabitem arheološkem parku Divje babe z opozorilom, da nam brez korenite spremembe nas samih preti zlom, je padla odločitev za pogovor z njim. Da gre vsestranskega umetnika širše predstaviti, je bilo jasno že konec minulega leta. V samozaložbi je izdal knjigo s skoraj 140 let staro humoresko V koši v Pariz pozabljenega, a za Slovenijo pomembnega Idrijčana Vinka Lapajneta in ji dodal imenitne risbe. Prej je sebe odel s svobodo, ki jo je našel v Šebreljah. Čeprav je vas bliže njegovemu srcu, ima rad tudi rodni Zürich.

Korenini v Zürichu
in v Šebreljah

Zürich, prestolnica istoimenskega švicarskega kantona s poldrugim milijonom meščanov, je bil Mirkov dom skoraj tri desetletja. Bliže so mu majcene Šebrelje z vsega še 280 vaščani. Iz vasi je v Švico “davno” odšla njegova mama Ivanka in si v njej z domačinom ustvarila družino. Mirko se spominja prijaznega otroštva v Švici, a najlepši so bili zanj počitniški dnevi v Šebreljah. “Ko je imel oče čas, smo se pripeljali z avtomobilom, sicer smo potovali z vlakom. Poleti sem v vasi ostajal po dva meseca in vsako leto sem se v njej počutil bolje,” se spominja Mirko.

Po mami Ivanki ni podedoval le šebreljskih korenin, pač pa tudi risarsko žilico. “Kar pomnim sem risal. Starša sta vedela, da potrebujem smo risarski pribor zato, da z menoj ure in ure ne bosta imela nobenega dela,” se je zasmejal. Zato z ženo, Šebreljčanko Tjašo, tudi svojima sinovoma puščata popolno ustvarjalno svobodo. “Svoboda je Šebreljah povsem nekaj drugega kot v Zürichu. Fanta stopita skozi vrata in vsa vas je njuno varno in zdravo igrišče,” je zadovoljen Mirko.

Nekoliko smo preskočili. Mirko se je davno zaljubil v Šebrelje. Čez desetletji je otroški dodal še srčnejšo vez z domačinko Tjašo. Šest in štiri let stara sinova, tudi švicarska državljana, tako kot Mirko nosita slovenski imeni. Ponazarjata najlepše, kar oklepa Slovenijo - morje in Alpe, Adrian in Julijan torej.

Ko šebreljska polja niso preveč širno igrišče, oba fantiča tudi rišeta. Pravkar Mirku pomagata pri nastajanju slikanice oziroma risb dveh živali, ki bosta njeni osrednji junakinji.

Pravi, da je risar, a je slikar

Odločitev za štiriletno poklicno arhitekturno risarsko šolo je bila za Mirka samoumevna. “Pri izbiri šole je prevladalo risanje. Sistem poklicnega izobraževanja je v Švici bolj praktičen in daljši kot v Sloveniji. Sočasno z obiskovanjem šole moraš delati v podjetju. Ob teoretičnih predmetih, ki so bili od matematike, fizike naprej povsem prilagojeni arhitekturi, sem v manjšem arhitekturnem podjetju risal štiri dni v tednu. Do zaključka šolanja sem narisal več kot dva tisoč risb, vizualizacij končnih produktov arhitekturnih načrtov. Sedaj so vizualizacije že skoraj v celoti domena umetne inteligence,” se je zamislil.

Nedavno, ko je z družino smučal v Švici, je v hotelu naletel na eno svojih še ročno narisanih vizualizacij. Na zaslonu na najbolj nenavadnem kraju - na stranišču. “Nisem mogel verjeti očem, še manj kraju, na katerem so mojo risbo uzrle,” se je smejal. Sedaj Mirko pri ustvarjanju, naj bo glasbenem ali slikarskem, umetno inteligenco s pridom uporablja. “Nič drugače kot orodje. Vse stvaritve so plod moje glave in rok,” je dodal. Pa tudi to, da ni slikar, pač pa risar. Kar ne drži popolnoma, saj je njegove stenske poslikave mogoče najti na številnih objektih na Idrijskem in Cerkljanskem, oljna platna pa v mnogih domovih.

Govori šebreljsko,
“skoraj” slovensko

Čeprav je bila nemščina, švicarska nemščina, kot pravi, njegov prvi jezik, mu slovenščina teče gladko. “Slovensko ne znam. Govorim šebreljski dialekt. Razmišljam, da bi opravil tečaj knjižne slovenščine,” je povedal.

Po zaključku šolanja je leta 2007 odpotoval na pet tedenske počitnice v Šebrelje in ostal pet let. “Tedaj še ni bilo zaradi Tjaše. To se je razvilo pozneje. Bil sem mlad in Šebrelje so bile moja največja simpatija. Brat je že kupil manjši vikend v Policah, vasi nasproti Šebrelj. Mama si je vikend uredila v Šebreljah in bivanje ni bilo problem,” se je spominjal.

Tudi tedaj se je, podobno kot sedaj, preživljal z risanjem, ustvarjanjem logotipov in turističnim vodenjem v nemščini. Začelo se je po naključju. Ko mama ni uspela izpolniti naročila poslikave fasade, je vskočil Mirko in naročila so se začela vrstiti. Potem se je moral vrniti v Zürich, ker ga je podjetje, v katerem se je izšolal, potrebovalo.

“V Švico sem se vrnil za 12 let in Šebrelje, tedaj tudi že Tjašo, vse bolj pogrešal. Ogromno sem potoval med Švico in Slovenijo. Epidemija covida je potovanja naredila neznosna. Ko sta bila z nama že sinova, se je bilo nujno odločiti. V igri je bil tudi Zürich ...,” se je zamislil. Srce je iz velemesta vleklo v majceno zibel glasbe, nad Divje babe. “Šebrelje so res popolna svoboda, a tudi Švico imam rad. Je pa življenje v Sloveniji in v vasi neprimerljivo lažje. Nekdaj je bila večina žena v Švici v času odraščanja otrok doma. Sedaj to ni več mogoče. Tudi nekaj praktičnosti je v naši odločitvi za Šebrelje,” je odločitev razložil mimo čustvene navezanosti na vas.

Kako je odkril
pozabljenega Idrijčana?

O Mirku skromnem, iskrivo humornem fantu in njegovih mnogoterih talentih, se je na Cerkljanskem govorilo že nekaj časa. Širšo pozornost je pritegnil pred tedni, ko je skupaj z Dramatičnim društvom Idrija, predstavil v knjižico natisnjeno humoresko V koši v Pariz. Izjemno delo zanimivega avtorja je zaradi pomena, ki mu ga je pripisal, Mirko natisnil v samozaložbi. Popotno humoresko je seveda opremil s svojimi risbami.

Na zgodbo je naletel že pred desetletjem, ko je urejal spletno stran šebreljskega turističnega društva. Iz digitaliziranega gradiva je zbral množico s Šebreljami povezanega. Med njimi je bila omenjena humoreska, ki jo je leta 1889 Idrijčan Vinko Lapajne v več nadaljevanjih objavil v humorističnem časopisu Brus.

“Med množico gradiva sem zgodbo sprva prezrl. Ko sem jo prebral, sem nemudoma vedel, da jo bom ponovno spravil med ljudi. Ni šlo samo za zapis o nenavadnem, zabavnem potovanju iz Idrije v Pariz ob obletnici francoske revolucije, temveč za dragoceno okno v slovenski humor, identiteto in domišljijo ob koncu 19. stoletja,” je pojasnil Mirko. Sprva ga je pritegnilo, da v njej nastopa močen Šebreljčan Anže, ki je Idrijčana Ceneta v košu odnesel v Pariz. Potovala sta, tudi skozi Zürich in humorno, a tudi zgodovinsko realno popisovala svoja doživetja. “Vez med Idrijo, Šebreljčanom in Zürichom,” je bila dovolj, da sem se lotil ponatisa humoreske, ki je napisna v stari slovenščini.

Natisnil jo je desetletje pozneje. O avtorju Vinku Lapajnetu ne le da Mirko ni vedel nič, pač pa so na izpitu poznavanja padli tudi Idrijčani. V dramatičnem društvu so vedeli, da je Lapajne društvo ustanovil prav leta 1889, v letu izida humoreske.

Našli so dovolj zgodb
za še eno knjigo

Mirko je angažiral člana dramatičnega društva Davida Velikanjeta, ta zavzeto preučevalko pomembnih Idrijčanov Danilo Zaletel. Zakopali so se v delo. Sedaj Idrijčani in širši ljubitelji zgodovine in gledališča vedo, da je bil Lapajne na Dunaju izšolan trgovec, sin najbolj znane idrijske trgovske družine s čipkami Lapajne in brat Dragotina Lapajneta, bolj slavnega, trikratnega župana Idrije, ki je mestu in Sloveniji izposloval prvo slovensko realko. Tudi Vinko, ki je za kapjo umrl komaj 32 let star, ni bil brez primata. Na Dunaju je ob študiju obiskoval gledališko šolo. Za idrijsko dramatično društvo, drugo tovrstno na Slovenskem, je pisal, prevajal, režiral in igral. Izključno v slovenščini! Zato najstarejša gledališka stavba na Slovenskem v Idriji velja tudi za prvo povsem slovensko gledališče.

Humoresko V koši v Pariz velja prebrati. Ekipa ob Mirku preučuje še naprej. Čeprav je Lapajne v tedanjih časopisih Brus in Rogač pogosto objavljal pod psevdonimom, so izbrskali dovolj njegovih zgodb, da bo Mirko lahko z njimi napolnil še eno knjigo. Pravi, da jo utegne izdati še letos. Dramatično društvo pa bo, če ne prej ob 140. obletnici, kakšno Lapajnetovo delo postavilo na oder.

Mirko se je odpravil novim slikarskim podvigom nasproti. Prej je zaupal, da si želi posneti tudi kakšen film. Bržčas v Šebreljah, o Divjih babah. Na njegovem portalu DIVJE, s svojstveno dodanim A, so že na ogled vizualizacije, kako bo vas z neandertalčevo piščaljo videti čez desetletja. Ne bo turistično preobljudena, bo pa bolj sodobna, a naravno ohranjena in svobodna. •