Meje medgeneracijske solidarnosti

Med omenjenimi “ni jih malo” so po navadi starši, ki jih iskreno skrbi za prihodnost njihovih otrok. Že dolgo se za našo prihodnost “iskreno zanimajo” tudi zavarovalnice in banke, ki vabijo v svoje pokojninske, varčevalne in naložbene sklade. Vedno bolj pa se bo teh premislekov prisiljena lotevati tudi država, ki bi jo morala skrbeti socialna podoba starajoče se družbe.

Medgeneracijska solidarnost, na kateri temelji naš pokojninski sistem, ima pač svoje meje. Pretočni prvi pokojninski steber, v katerega denar priteka skozi pokojninske prispevke delovno aktivnega prebivalstva, odteka pa skozi pokojnine, je lahko uspešen le, če je ljudi, ki vplačujejo, veliko več kot tistih, ki prejemajo pokojnino. Pri nas že dolgo ni več tako. Država mora vsako leto za pokojnine iz proračuna doplačati več kot milijardo evrov.

Reforma pokojninskega sistema, ki bi se morala pri nas zgoditi že zaradi zavez do Evropske komisije, bo terjala velike spremembe v naši miselnosti.

Če bi hoteli ostati še naprej zgolj medgeneracijsko solidarni, bi morali ali povišati prispevke za pokojninsko blagajno ali pa zaostriti upokojitvene pogoje, da bo upokojencev čim manj. To dvoje pa prej kot v krepitev solidarnosti vodi v medgeneracijski konflikt.

Reševanje težav z dvigovanjem upokojitvene starosti in zahtevane delovne dobe ne more iti v nedogled, saj so delavci v nekaterih poklicih (že) po 40 letih dela resnično iztrošeni. Francoski predsednik je s to potezo stopil na mino, v našem okolju pa se velja vprašati, koliko bi s tem okrepili vzdržnost pokojninskega sistema. Tisti, ki so na trg dela vstopili stari 30 ali več let, bodo polno pokojninsko dobo že zdaj dosegli šele pri starosti 70 let.

Kdor bi hitel z zaostrovanjem upokojitvenih pogojev, mora imeti pred očmi tudi to, da ima komaj 40 odstotkov vseh uživalcev starostne pokojnine dopolnjenih 40 let delovne dobe. Rezerv je torej tudi v trenutnem sistemu še veliko.

Ljudi pa nas je, kolikor nas je. Slovenija je med najhitreje starajočimi se evropskimi državami. Delne rešitve lahko iščemo v demografskem skladu, ki bi ga morala država vzpostaviti že do leta 2015, a ga še vedno ni, pa v tem, da bi pokojninsko blagajno očistili vseh izdatkov, ki ne temeljijo na vplačanih prispevkih, vendar je vse našteto lahko le obliž na rano, ki vedno bolj krvavi.

Krepi pa se spoznanje, da je medgeneracijska solidarnost le eden od stebrov, na katerem bodo v bodoče slonele naše pokojnine. Številne države že leta uspešno razvijajo drugi in tretji steber, kjer se plemenitijo pokojninski prihranki. Tudi Slovenija je že dolgo na tej poti, a podatki kažejo, da se je v drugem stebru, kjer so prispevki podjetij in delavcev ter davčna olajšava države, doslej nabralo le tri milijarde evrov. Tretji steber, kjer varčuje vsak posameznik za svojo pokojnino, pa je pri nas še vedno mit, še posebej pri delavcih z nizkimi prihodki.

Ekonomisti pravijo, da je odločitev za pokojninsko varčevanje v največji meri psihološko vprašanje. Gre za odločitev, ki jo večina ljudi prelaga v prihodnost, a v resnici je že pri 40 letih starosti nekoliko pozno za začetek varčevanja. Ko in če se že odločimo za naložbeno varčevanje, pa smo pred zahtevno presojo, kateremu ponudniku zaupati in kako tvegano naložbo izbrati.

Reforma pokojninskega sistema, ki bi se morala pri nas zgoditi že zaradi zavez do Evropske komisije, bo terjala velike spremembe v naši miselnosti. Reformirati se bo moralo zanašanje prebivalstva na trenutni pretočni sistem, finančna pismenost ljudi, da si bodo tudi najmanj premožni upali razmišljati o kapitalskih naložbah, in državne spodbude oziroma davčne olajšave za naložbena varčevanja. Poglobljeno samorefleksijo, zakaj ljudje ne zaupajo naložbenim produktom, ki jih ponujajo, bo moral opraviti tudi naš bančni in zavarovalniški sistem.

Zagon vsemu temu bi morala dati vladajoča politika, ki leto po prevzemu oblasti še ne govori o rešitvah, ampak o številnih premislekih, ki se jih je treba pred pripravo pokojninske reforme šele lotiti. Svoj lonček je zdaj pristavil še predsednik vlade, ki očitno še sam ne verjame, da jim bo uspelo uveljaviti reforme, ki so jih na veliko obljubljali.