Med belimi zimami in zelenimi prehodi

Ljubitelji belih strmin še ne brusijo smučk, razen seveda tistih najbolj zagrizenih, ki so si že zgodaj jeseni omislili vijuganje na bližnjih ali nekoliko bolj oddaljenih alpskih ledenikih. V zadnjih letih se tudi ti krčijo zavoljo izpostavljenosti podnebnim spremembam, ki so očitne in občutne. Pozimi jih vendarle rešuje nadmorska višina. Snežna meja se dviga, tako kot povprečna zimska temperatura, kar je slab obet za nižje ležeče smučarske centre, bolj ali manj odvisne od umetnega zasneževanja. V pretekli, vremensko nadvse muhasti smučarski sezoni, je bilo treba vsaj v Sloveniji ujeti pravi trenutek za pripravo zaloge snega, sicer je bil nadaljnji trud zaman.

Zima v pravem pomenu besede v zadnjih letih pride počasi, zato pa hitro mine, česar se zavedajo tudi prireditelji svetovnega pokala v alpskem smučanju, ki so se v pretekli sezoni soočali z rekordnim številom preložitev in odpovedi tekem. Smučanje je šport v naravi in kot tako je izpostavljeno spremenljivim razmeram, ki jim tudi vsa sodobna tehnologija težko kljubuje. Pojavljajo se seveda različne zamisli, kako bi prilagodili koledar (novi) zimski stvarnosti, a eksperimenti zadnjih let se doslej niso najbolj posrečili. Tekmovalna sezona dejansko traja pet mesecev, pri čemer po oktobrskem veleslalomskem uvodu november prinaša le dve slalomski postaji. Ena je tradicionalna na skrajnem severu v finskem Leviju, druga bo v avstrijskem Gurglu, ki se je v lanski premieri lepo obnesla in naj bi tudi sicer nudila ustrezna izhodišča za zanesljivo izpeljavo tekem že v novembrskem terminu.

Zima v pravem pomenu besede v zadnjih letih pride počasi, zato pa hitro mine, česar se zavedajo tudi prireditelji svetovnega pokala v alpskem smučanju, ki so se v pretekli sezoni soočali z rekordnim številom preložitev in odpovedi tekem.

V prvi polovici decembra se beli cirkus po običaju seli v Severno Ameriko in tako bo tudi to zimo, ko v ZDA padel tudi zastor na tekmovalno sezono konec marca. Vrnitev na staro celino pred zaključkom starega leta prinaša evropske klasike, ki so že stalnica v koledarju, in sezonske vrhunce v najbolj zimskih mesecih. Alpsko smučanje v tem, nekoliko alpocentričnem pogledu, res prihaja domov. V drugi polovici decembra, januarja in februarja, ko bo tudi svetovno prvenstvo v Saalbachu, se bodo zvrstile preizkušnje v osrčju Alp, v Avstriji, Švici, Italiji in Franciji, pa tudi na alpskem obrobju, v Nemčiji in Sloveniji. Kranjska Gora bo na začetku leta, kot kaže, za stalno vskočila v koledar namesto mariborskega Pohorja in Zlate lisice. Termin za razliko od bolj kočljivega v marcu, ko bo podkorenska strmina gostila moško karavano in tradicionalni pokal Vitranc, nemara sploh ni napačen. Še posebej iz turističnega vidika, saj pomeni podaljšek božično-novoletnih praznikov in sovpada tudi s počitnicami na Hrvaškem.

Po skoraj dveh desetletjih v tekmovalnem koledarju na zagrebškem Sljemenu ni več snežne kraljice, ki jo je takratni župan prestolnice naše južne sosede Milan Bandić odločil pripraviti na valu uspehov Janice in Ivice Kostelića. Oba sta že pred časom končala športno pot, a njuna zapuščina je ostala. Navsezadnje sta precej smučarske kilometrine in izkušenj z očetom nabirala tudi v Sloveniji. Tako kot tudi aktualni direktor hrvaške smučarske zveze Vedran Pavlek, ki bi ga lahko oklicali za hrvaškega Toneta Vogrinca. Svoj čas smo Slovenci učili Hrvate smučarske obrti, zdaj bi lahko bilo (tudi po rezultatih) obratno. V pretekli sezoni je bil denimo del trenerske ekipe Ilke Štuhec Natko Zrnčić Dim. Nekdanja dvakratna svetovna prvakinja v smuku je sicer pokazala, da lahko še postreže s prebliski v smučarski formuli ena.

Precej bolj zaskrbljujoča so izhodišča v tehničnih disciplinah, slalomu in veleslalomu, na katerih je Slovenija v 80. letih gradila športno in nacionalno identiteto. Časi so se z globalizacijo, komercializacijo in digitalizacijo seveda spremenili, vendar težko rečemo, da vsi znajo smučati. Smučanje (p)ostaja drag šport, tekmovalno in rekreativno. Vse bolj se poraja tudi vprašanje, kje bomo zaradi segrevanja ozračja smučali v prihodnje. No, Primorci se še vedno lahko pohvalimo s prvim dobitnikom slovenske (in jugoslovanske) medalje na zimskih olimpijskih igrah, Juretom Frankom, in prispevamo jedro aktualne ženske reprezentance v tehničnih disciplinah z Ano Bucik Jogan in Andrejo Slokar. Primorci pa imamo tudi Kanin. A to je že druga zgodba.