Maša Berdon: “Našli smo ogromno kosti, a niti ena izmed njih ni bila človeška”

Gre za obnovo nekdanjega zapora na otoku Rottnest pri Perthu, kamor so v 19. stoletju zapirali aboriginske moške in dečke iz različnih plemen. “Šlo je za nekakšno koncentracijsko taborišče. Ljudje iz različnih plemen so bili zaprti skupaj, čeprav so bila med njimi rivalstva,” pojasnjuje Maša Berdon, magistra konserviranja in restavriranja. Stavba je bila kasneje predelana v hostel, danes pa ji skušajo vrniti prvotno podobo. “Odstranjujemo vse kasnejše predelave - beton, zidove, s katerimi so povečali prostore - in ponovno vzpostavljamo celice, kot so bile nekoč,” še pove 26-letna Izolanka, ki je med drugim sodelovala tudi pri obnovi zvonika piranske cerkve svetega Jurija.

Projekt pa ni le tehnični, temveč tudi etični. Delo poteka pod strogim nadzorom predstavnikov aboriginske skupnosti. “Vsak dan imamo na lokaciji človeka, ki spremlja naše delo. Če bi kdo pokazal nespoštovanje, bi lahko izgubili celoten projekt,” poudarja. Spoštovanje v tem kontekstu pomeni tudi transparentnost. “Če karkoli najdemo, se delo takoj ustavi. Prišli bodo arheolog, naravovarstveni nadzornik in predstavnik skupnosti.”

V zapor Quod na otoku Rottnest so v 19. stoletju pošiljali aboriginske moške in dečke.

Foto: Osebni Arhiv

Najdbe niso redke, še pove Berdon. “Našli smo ogromno kosti, a niti ena izmed njih ni bila človeška,” pravi. Povečini gre za živalske kosti - ovčje, kravje ali piščančje. Poleg tega so odkrili še številne kovance, pipe, celo stare nože in orožje, ki so bili najverjetneje last paznikov.

V neposredni bližini zapora pa se nahaja tudi območje pokopališča, kjer naj bi bilo pokopanih več sto zapornikov. “Tam bomo uredili spominsko pot, kar pa je za aborigine zelo občutljiva tema,” priznava Berdon.

Obvezni aboriginski očiščevalni obred

Prav stik z aboriginsko skupnostjo je bil za mlado Izolanko ena najmočnejših izkušenj. Še preden je sploh lahko začela delati, je morala skupaj z njimi opraviti poseben obred. “Cel dan smo preživeli z njimi. Najprej so nam pripovedovali o svoji zgodovini, o svoji povezavi z naravo, ki smo jim jo belci prekinili,” pripoveduje. Potem so na vseh članih ekipe izvedli tako imenovani dimni obred. “Tako naj bi očistili našega duha,” se spominja.

Del obreda je bil tudi simboličen vstop v morje. “Bosi smo šli v ocean, vzeli pest peska in ga zalučali nazaj v morje, ob tem pa razmišljali o tem, kaj vse se je na tem območju dogajalo.” Izkušnja je bila zanjo izredno močna, a tudi nekoliko neprijetna. “Imela sem občutek, da smo ves čas obravnavani kot 'grdi kolonialisti'. Po eni strani jih razumem, po drugi pa nihče od nas ni odgovoren za to, kar se je zgodilo.”

Ta napet odnos med zgodovino in sedanjostjo je čutiti tudi sicer, priznava. “Aborigini si tega prostora ne predstavljajo kot turistične točke. Za njih je to območje praktično sveto,” pravi. Po drugi strani pa del avstralske družbe na to gleda drugače. “Nekateri domačini imajo občutek, da se jim dela krivica, ker morajo nositi posledice zgodovine.”

Maša Berdon sodeluje pri enem najpomembnejših kulturno-infrastrukturnih projektov v Avstraliji.

Foto: Osebni Arhiv

Delo med strupenimi kačami in pajki

Vsem nadzorom navkljub pa je delo na projektu izjemno dobro organizirano. “Varnost pri delu je na povsem drugem nivoju kot pri nas. Vsako jutro imamo sestanek, kjer določimo naloge, opozorijo nas na vse mogoče nevarnosti,” opisuje. In teh ni malo. Poleg delovnih nevarnosti je v vprašanju tudi avstralska favna. “Na otoku so strupene kače in pajki. Videla sem tudi enega najbolj nevarnih pajkov, ki ga je sodelavec kar z roko ubil,” s kislim nasmehom pove Berdon. Na začetku šok, danes pa že rutina. “Navadiš se.”

Quokke oziroma kratkorepe grmičaste kenguruje lahko srečamo samo na otoku Rottnest. Kljub temu, da veljajo za neizmerno prikupna bitja, restavratorjem in ostalim delavcem na gradbišču bojda povzročajo kar nekaj preglavic.

Foto: Maša Berdon

Fizični napor je velik, še posebej ker je edina ženska v ekipi. “Na začetku sem imela občutek, da moram dokazati, da zmorem. Dajali so mi najtežja dela - rezanje kamna, zidanje, mešanje malte. Po nekaj tednih so videli, da zmorem, in danes mi marsikaj tudi olajšajo,” se nasmeji.

Kako je sploh 26-letni Izolanki uspelo prilesti do dela na enem osrednjih avstralskih vladnih kulturno-infrastrukturnih projektov. “Ni bilo lahko,” priznava. Začelo se je pred letom dni, ko je v “deželo tam spodaj” sledila ljubezni. Kmalu je začela delati v gostinstvu. “Prve tri mesece sem hodila na vse mogoče dogodke, pošiljala življenjepise, se predstavljala ljudem. Vsi so mi govorili, da v Avstraliji za restavratorje ni dela,” se spominja. Prav zato je klic za sodelovanje na projektu zanjo pomenil veliko priznanje. “Še danes težko verjamem, da mi je uspelo dobiti enega pomembnejših projektov v državi.”

Maša Berdon

Foto: Osebni Arhiv

Povsod je lepo, a doma je najlepše

Vsakodnevna pot na delo je danes skoraj filmska. “Na poti do otoka z ladje gledam delfine in kite,” opisuje. A za to romantično kuliso se skriva zahtevno in odgovorno delo, ki ji je dalo novo perspektivo. Ko jo povprašamo o tehničnih izzivih, se zamisli in prizna, da teh zares ni. “Ni toliko tehnični izziv, kot je človeški. Delaš na prostoru, kjer je bilo veliko trpljenja.”

Trajekt, s katerim se Maša Berdon vsakodnevno vozi do otoka Rottnest.

Foto: Maša Berdon

Čeprav jo Avstralija navdušuje, ostaja povezana z domovino. “Tja sem šla zaradi ljubezni, zdaj pa imam občutek, da moram tu dokončati svojo zgodbo. Potem pa si želim nazaj,” pravi. Slovenija zanjo ostaja prostor, kjer bi rada nekoč ustvarjala. Zakaj, se sprašujete? “Slovenija ima ogromno dediščine, pa tudi znanja. Mislim, da lahko tudi doma naredim veliko.”

Zgodba Maše Berdon je tako več kot le zgodba o trdem delu v tujini. Je zgodba o vztrajnosti, spoštovanju preteklosti in iskanju ravnotežja med svetovi. Obenem pa je tudi opomnik, da tudi na drugi strani sveta zgodovina še zdaleč ni zaključena. •