Marta Kolarič Kohn, mama zavrženih živali
Pred časom nas je zapustila Marta Kolarič Kohn, “teta Marta, mama zavrženih živali”.
Bila je ustanoviteljica Društva za varstvo živali Koper (1983) in Obalnega društva proti mučenju živali Koper (1995), soustanoviteljica Zveze društev proti mučenju živali Slovenije in Društva za dobrobit živali Izola (2002), dobitnica priznanja Mestne občine Koper z zlatim žarkom za neumorno in prizadevno delo na področju zaščite živali in varstva okolja (1991), dobitnica Diplome di benemerenza per meriti zoofili (Priznanja za zasluge pri zavzemanju za pravice živali) E.N.P.A, Trst, (1993), in priznanja Aviana - Dopps za prizadevanje pri zaščiti ptic, sodelavka mednarodnih organizacij za varstvo živali in Intergroupa iz Bruslja.
Po rodu je bila iz Prekmurja. Med vojno je bila s starši internirana, pozneje pa se je preselila v Koper. V svojem velikem, dolgotrajnem in vztrajnem boju proti mučenju živali je doživela mnoge trpke izkušnje, pa tudi odmevne uspehe pri ozaveščanju obalnih prebivalcev, kot je dejala v intervjuju v Primorskih novicah leta 2006, ker “imajo tudi živali svoje dostojanstvo in pravico do dostojnega življenja”.
Oče, učitelj na vasi v Prekmurju, jo je že v ranih letih učil kulturnega sobivanja človeka z živalmi, ki so jo spremljale na vsakem koraku na domačiji, na polju, v gozdu. Tudi živali so namreč živa bitja kot mi, “s svojimi pravicami, potrebami, čustvi, bolečinami, le da drugačne vrste, zato moramo biti do njih strpni, spoštovati moramo te njihove pravice, potrebe in navade”.
V veliko evropskih državah je zaščita narave in živali že dolgo časa obvezen predmet v šolah, lahko pa se ga izvaja tudi v sozvočju z enim ali več predmeti. V intervjuju pred skoraj dvema desetletjema je Marta Kolarič Kohn menila, da smo pri nas storili premalo za zaščito živali. Na pobudo društva “je prišlo do postavitve zgolj enega samega zasilnega zavetišča, ki še zdaleč ne zadošča zahtevam, ki jih predpisuje naša zakonodaja. Nekaj sredstev je na razpolago tudi za sterilizacijo in kastracijo živali, vendar premalo in so za to te storitve predrage. Nismo pa imeli razvitih plačanih inšpekcijskih služb in služb za reševanje zavrženih živali, kot je to primer v drugih državah, kjer deluje že na tisoče plačanih uniformiranih in oboroženih nadzornikov, ki opravljajo kontrolo nad ravnanjem z živalmi in izrekajo tudi velike kazni.”
V intervju je navedla tudi nekaj grozljivih zgodb in sovjih bridkih izkušenj oziroma primerov o mučenju živali. Kot na psičko, ki jo je našla privezano za drevo, z nebogljenimi mladiči okrog sebe, sestradano in s trakuljo v črevesju. Znana je kruta usoda bosanskih konjičkov, ki so jim desetletja pod težkimi tovori lesa iz naših gozdov lesena nosila okrvavljala hrbte ter so se jim celo lomile noge in hrbtenice. Ali pa primer privezanega psa, ki je ponorel od strahu, ko so se nadenj spravili otroci s petardami. Pa masakri, ki jim je pogosto izpostavljena živina, ko v poletnih mesecih potuje v največji vročini, tudi prek Slovenije. Srhljivi so tudi primeri industrijske reje živali na farmah, ki tako zelo spominjajo na koncentracijska taborišča. Ali pa psi čuvaji ob poljskih kočah ali barakah v okolici mest, ki varujejo kokošnjake in vrtne površine, ter so pogosto izpostavljeni soncu, mrazu, vlagi, neredno hranjeni, brez vode ... Pri tem je citirala tudi papeža Janeza Pavla II, ki je nekoč pomenljivo opozoril “da bo človek bolj strpen do svoje vrste, ko se bo naučil spoštovati druga bitja”.
V zvezi s prejetimi številnimi javnimi priznanji je dejala, da jih je sprejemala z mešanimi občutki, “in da ji je bilo vedno največje priznanje njeno tiho notranje zadoščenje, ki ga je doživljala, ko ji je uspelo rešiti kako zavrženo ali trpeče živalsko bitje”. Iz teh njenih bridkih izkušenj in duševnih zadoščenj je nastalo nekaj knjig in potopisov, med katerimi je najbolj znana njena pesniška zbirka Živalim, prvim zemljanom, ki jo je posvetila predragi najdeni psički Nini. Dejala je tudi, “da je priznavanje duše živalim pogoj za poglobitev duhovnosti posameznika in popolnosti njegovega razvoja”. Spopadanje s temi krutimi pojavi “ji je sicer bilo zelo naporno, a ji je kljub temu uspelo ohraniti svojo duhovno in fizično moč. Bolj ko je bilo težko, več moči ji je dajalo”. Ob tem njenem izjemnem humanitarnem opusu mislim, da bi se ji moral Koper in celotna slovenska Istra oddolžiti z nekim spominskim obeležjem, morda ob zasilnem zavetišču za izgubljene živali, ali pa na nekem drugem primernem mestu.
