(INTERVJU) Marina Abramović: “Če bi živela v preteklosti, ne bi mogla ustvarjati novih del”

V zgornjem nadstropju ljubljanske Cukrarne, ko so pod nami urejali zadnje podrobnosti razstave ART VITAL - 12 let tandema Ulay/Marina Abramović, je tokrat šlo takole: v roke je vzela natisnjena lista z novinarskimi vprašanji, obrnila prvega, nato še drugega, in opazila, da je na zadnji strani nekaj iztočnic zapisanih na roko. “Začeli bova tukaj,” je postavila prst na zadnjo. “Potem pa morava začeti pri vašem pogrebu.” Na glas se je zasmejala. “Dober začetek. No, pa dajva.”

Nekoč ste dejali, da želite imeti ob svoji smrti tri sprevode. Enega v vsakem izmed treh vaših najljubših mest, ki so vas najbolj zaznamovala. To še drži?

“Da, tak je načrt. Beograd, Amsterdam in New York. Nihče ne bo vedel, kje je pravo telo. To bo moralo biti praznovanje, na katerem ne bo nihče oblečen v črno, tako kot sem jaz zdaj. Zelo svetla oblačila. Pripovedovanje umazanih političnih šal in veliko zabave. Živim noro življenje in želim si nor pogreb. V redu, to je bilo torej to vprašanje. Sedaj lahko začnete s prvim. (Obrne list).”

Velja. Želela sem vprašati tole: Pred kratkim sem brala tekst Miljenka Jergovića, ki je pisal o vašem performansu Balkan Baroque na Beneškem bienalu iz leta 1997. V njem ste naslovili etnične konflikte, ki so se zgodili na Balkanu med jugoslovanskimi vojnami v devetdesetih letih. Drgnili ste kravje kosti, prepojene s krvjo, medtem ko ste peli srbske narodne pesmi iz svojega otroštva. Krvi si ne moreš sprati z rok, tako kot si ne moreš sprati sramu vojne, ste sporočali. Jergović vam je zato rekel balkanska Antigona. Kaj si mislite o tem?