Mare, godbeniška legenda že za življenja
Ni novica, da naš in v Evropi najstarejši pihalni orkester v Idriji praznuje 360-letnico. Tudi njegov - že 76 let! - klarinetist Marjan Kogej ni neznanec. Z mogočno glasbeno tradicijo, izkušnjami in neizčrpno dobro voljo je napolnil marsikakšen časopisni stolpec ali radijsko oddajo. Nazadnje je maja, ko je na čelu orkestra osem ur korakal in igral za prebujanje občanov, postal ime tedna in meseca maja na Valu 202.
Marjana Kogeja vsi, ki ga poznajo, kličejo Mare. Pozna ga ogromno ljudi. V pihalnem orkestru rudarjev, tedaj edinem v bližnji in daljni okolici, je s klarinetom zaoral takoj po drugi svetovni vojni in igral na večini otvoritvenih slavij po Primorski, širom po Sloveniji in pozneje tudi v tujini. Za klarinet je poprijel leta 1946 v glasbeni šoli in leto pozneje v mladinskem orkestru, v “odraslem” pa tri leta pozneje. Po 76 letih igranja v njem je za njim več sto koncertov. “Postajam star, a bom vztrajal!” zagotavlja. Pravkar je pred orkestrom praznični koncert - 360 let glasbe, tradicije in ponosa, pred Maretom in okrog 70 godbeniki pa več vaj in dela, ki ga imajo radi.
Drži obljubo, ki jo je dal ženi Mariji
Glasba je bila od mladih nog Maretova ljubezen. Po poroki z Marijo je leta 1963 piedestal zasedla žena. Skozi desetletja je sama in kmalu s tremi hčerami podpirala moževo godbeništvo. To ni pomenilo le rednih vaj, nastopov in potovanj, pač pa tudi odsotnosti ob vseh praznikih, ki jih je s koncerti spremljal orkester.
“Kar sem ženi Mariji obljubil, izpolnjujem. Res je, da se staram in se včasih težko odpravim na vaje, ki jih imamo dvakrat na teden. Obljubo bom držal, dokler bom zmogel. Navsezadnje bi mi bilo brez glasbe težko.”
Marjan Kogej
klarinetist v rudarskem pihalnem orkestru
Žal je Marija hudo zbolela, Mare pa je tedaj nameraval z godbo “zamazati”, prekiniti. Pa ga je prosila, naj si druge ljubezni ne odvzame in naj igra, dokler bo zdravje to dopuščalo. Marija se je poslovila pred 21 leti, Mare pa v svojem 89. letu še igra kot mladenič. “Kar sem Mariji obljubil, izpolnjujem. Res je, da se staram in se včasih težko odpravim na vaje, ki jih imamo dvakrat na teden. Obljubo bom držal, dokler bom zmogel. Navsezadnje bi mi bilo brez glasbe težko,” je iskren.
Želja, da bi se izšolal v glasbenika, se mu ni uresničila. Zato je Mare edini član orkestra, ki kot preizkušeni rudar še opravičuje njegovo ime - godbeno društvo rudarjev. Najmlajši člani orkestra - letos je to prav tako klarinetistka, enajstletna Olja Vencelj - so se rodili do pol stoletja pa slovesu polno delujočega živosrebrnega rudnika in botra godbe.
Mare, izšolan strojni ključavničar, se je kot pravi rudar - kopač preizkusil pred odhodom v vojsko, v tedanjo JLA oziroma v mornarico v Pulj. “Potreboval sem denar za čas vojaškega roka, ki je tedaj trajal kar tri leta. Zato sem zapustil rudniško delavnico in začel kopati rudo v jami. To delo je bilo takrat bolje plačano. Tudi po vrnitvi iz Pule sem začel v jami, a so me kmalu potrebovali pri žičnici. Ta je po zraku prevažala rudo iz jaška Delo do topilnice na drugem koncu Idrije,” se spominja.
Bilo je leta 1953, ko je oblekel vojaško suknjo. To so bila edina leta, ko je odložil klarinet in z orkestrom ni odigral obveznih prvomajskih budnic. “Igranja, kljub premoru, nisem pozabil. Takoj sem se lahko vrnil v orkester. Kar imaš rad, očitno osvojiš za vedno,” se spominja.
Poklon dragocenemu glasbeniku Jožefu Klemenčiču
Mare in sestra sta se rodila v hrvaški Raši. V tamkajšnji premogovnik so idrijski rudarji odhajali na delo v času predvojne zasedbe Italijanov in krize, ki so jo povzročili v rudniku.
Z družino se je vrnil domov na prag vojne. “Ob osvoboditvi sem bil star devet let. Otroci v dodobra porušeni Idriji nismo imeli ničesar. Tudi dogajalo se ni nič. Na srečo je veliki glasbenik Jožef Klemenčič kmalu obnovil Glasbeno šolo in kot prvega od predvojnih organizacij že leta 1945 pihalni orkester. Leta 1946 nas je, glasbi naklonjene mulce, povabil v glasbeno šolo. Prepričeval nas je kar na cesti. Seveda pa se je pogovoril tudi s starši. Res sem mu hvaležen,” se spominja Mare.
V glasbeni šoli so odločili, da bo igral klarinet. Prvega je dobil v dar od starejšega Idrijčana. Leta 1947 je zaigral v mladinskem orkestru. Dve leti pozneje se je, kot 13-leten, priključil odraslemu orkestru. Letos slavljencu, ki ga je leta 1665 v Slavi vojvodine Kranjske prvi omenil J. V. Valvasor. “Starejši godbeniki so nas mulce lepo sprejeli in nam pomagali. Tudi v glasbeni šoli me je učil klarinetist orkestra Jože Močnik, teorijo pa sloviti Ivan Rijavec starejši.” Pozneje, po odhodu es klarinetista, so ga usmeri na ta manjši, više zveneči klarinet.
Zakladnica spominov - veselih, humornih in žalostno nostalgičnih
Po skoraj osmih desetletjih muziciranja je Mare zakladnica spominov. Ure in ure lahko pripoveduje, denimo o igranju na otvoritvah vinskih kleti v Vipavi, Brdih, ob govoru Tita na Okroglici ... O prevozih na koncerte na odprtem tovornjaku ... Vse to pride prav oboistki, arhivarki orkestra Petri Marinko Rus, s katero se pogosto skupaj vozita na vaje. “Oba sva iz Spodnje Idrije in se spodbujava, ko se komu ne ljubi na vaje,” se nasmehne. Da bi Mare manjkal na vajah, se ne zgodi pogosto, saj člani orkestra zagotavljajo, da je njihov najbolj zvest obiskovalec.
“Tudi bolezen največkrat ni vzrok, da ga ni na vaje. Priti mora kakšna višja sila, ki zapre cesto, da ne pride. Kdaj je nazadnje manjkal na koncertu, nastopu ali gostovanju, se sploh ne spomnimo,” so družno povedali godbeniki. Svojega es klarinetista so po vrsti imenovali “legenda”. To se v času življenja ne zgodi mnogim.
Mare spomine rad deli. Najraje vesele, ki godbenike povezujejo z vsemogočimi vrednotami, z iz rudnika izhajajočim tovarištvom na čelu. Ne manjka humornih prigod, ki se na nastopih ali potovanjih zgodijo ali si jih ušpičijo sami. So pa tudi nostalgično žalostni spomini na stotine muzikantov in kapelnikov, ki so se že poslovili.
Z mladimi, šolanimi glasbeniki in vse bolj zahtevnimi in kakovostnimi kapelniki orkestra gre Mare v korak. “Zadnja dirigenta, glasbenika Domen Prezelj in Aljoša Deferri, sta orkester kakovostno resnično dvignila na visoko raven. Jaz moram priznati, da so mi še vedno najbliže koračnice,” se nasmehne.
Osem ur budniškega korakanja - mala malica!
Mare, z izjemo služenja domovini, ni izpustil nobene prvomajske budnice. Ta v Idriji ni organizirana tako kot v vse številnejših mestih, po katerih godbenike prevažajo e enega na drug kraj bujenja z avtomobili oziroma avtobusi. “Naša budnica pomeni osem ur korakanja in igranja. Tudi v najbolj strme idrijske ulice. Avtobus nas prepelje le v Spodnjo Idrijo, kjer z budnico po osmih urah zaključimo. Včasih je bilo poti manj, saj smo se odpravili budit le v delavsko Bruševše in čez most na Prejnuto. Tu so nas pričakali praznično okrašeni kolesarji iz Spodnje Idrije, žene pa so nam nadele rdeče nageljne “ se spominja Mare.
Ker je tudi letos na čelu orkestra, kjer je klarinetistom mesto, korakal osem ur, si je v 89. letu za to prislužil veliko stiskov rok. Med ostalim je bil na radiu Val 202 izbran za osebnost tedna in meseca maja. “Priznanj sem vesel, saj spodbujajo. Res pa je, da s korakanjem in sočasnim igranjem nimam težav,” je upravičeno ponosen. Še več! Muzikanti so dodali, da se med budnico, ko mladi počivajo, Mare niti usede ne.
Za kondicijo je vsa leta skrbel s hojo in kolesarjenjem. “Očitno se mi je nabralo preveč let, saj sem letos na kolo sedel le enkrat,” se nekoliko zamisli. Ker težav nima, je pravkar kos prazničnemu vrvežu. Na pragu poletja, ko je orkester - jubilant, žal v gneči festivala čipk, gostili pet slovenskih in pobrateno godbo iz francoskega Aumetza, je korakal in igral v hudi vročini. Manjkal ni, ko so pozneje igrali v razbeljeni Ljubljani in prej v Novi Gorici. Vsem, ki se mu klanjajo, se pridružujemo z željo, da bi zdravju in godbi dodal še veliko let. Srečno, Mare - legenda!
