Manj škampov, več kalamarov

Po koroni so se potovalne navade spremenile. Zanimivo je, da so spomini na začetek desetletja vplivali v več smeri. Nekateri so ostali previdni, čim več aktivnosti si organizirajo v mehurčkih, izogibajo se krajem z veliko ljudmi, raje kot v mesta gredo v naravo. Drugi so konec epidemije vzeli kot impulz, da je treba čim bolje izkoristiti vse, kar je bilo zamejeno in zamujeno. Kljub pesimizmu so potovanja z velikimi potniškimi ladjami v razmahu z visoko rastjo. Številne množične prireditve so razprodane, zadržanost pred javnim prevozom je prav tako izpuhtela, narašča zanimanje za skupinska potovanja. Ljudje smo socialna bitja, še toliko bolj na potovanjih, saj želimo deliti doživetja.

Industrija potovanj si je opomogla, to vidimo tudi v naši državi. Kljub omejevalnim dejavnikom so poročila iz turističnih krajev spodbudna. Nadaljevanje turistične rasti pa s seboj obenem prinaša krepitev negativnih vplivov in omejevalnih dejavnikov.

Prometni zamaški so slabi za turizem, prav tako za državo in njene državljane, ki ne morejo več normalno zadostiti potrebam (iz poklicnih ali zasebnih motivov) po potovanjih iz kraja v kraj.

Letošnje poletje sta v Evropi mogočni športni prireditvi, evropsko nogometno prvenstvo v Nemčiji in olimpijada v Parizu. Obe gotovo vplivata na družinske proračune. Dobra milijarda, ki bo porabljena v Nemčiji, ne bo porabljena drugod, podobno je z olimpijado, četudi iz Pariza poročajo o manj intenzivnem polnjenju hotelov, razlog so najverjetneje cene in pričakovana gneča, tudi zaradi varnostnih omejitev. Ko smo pri družinskih proračunih za potovanja: ti v evropskih državah, ki jih tare inflacija in primež gospodarske krize, ne naraščajo. Rastejo pa cene turističnih in gostinskih storitev, zaradi dviga cen energije in še marsičesa ponekod kar skokovito. Razkorak večine turistov naj ne bi odvrnil od potovanj, bo pa vplival na njihov potovalni načrt. Potovanja ljudi iz germanskih držav naj bi bila tako krajša, pri nastanitvah bodo spustili letvico, prav tako pri gostinski porabi. Kot je že bilo ob tovrstnih kriznih grožnjah v preteklosti, je prav mogoče, da bodo Nemci v večji meri turisti doma. Podobno velja za Italijane, ki bodo potovali v Sredozemlje, cilje pa bodo v pomembni meri krojile cene: na radarju so tako zlasti Grčija, Španija in Albanija, pa tudi Portugalska, Maroko in Tunizija. Koliko jih bo v avgustu v lastni režiji prišlo k nam in po naših cestah na Hrvaško, je postalo uganka, nenazadnje zaradi dejstva, da so cene v Italiji - razen v Alpah - zelo konkurenčne.

Vojni tako rekoč na pragu Evrope kljuvata na našo zavest in določata nekatere omejitve, a jih očitno poskušamo potisniti stran in se vesti kot da jih ni. A njihov vpliv lahko postane kaj hitro zelo viden tudi v “jedrni Evropi”, saj se znajo s kakšno teroristično akcijo ali sabotažo varnostni ukrepi zelo zaostriti, to pa seveda ne prispeva k poletni sproščenosti.

Slovenska turistična ponudba se krepi in raste zlasti v nekaterih nišah, ki imajo velik promocijski naboj, na celostno ekonomsko sliko turizma pa prispevajo manj, kot je morda videti. Toda družinsko vodeni gostinski in nastanitveni obrati so gotovo perspektiva, ker so zaradi možnosti prilagajanja, večje odpornosti in trdnih korenin manj izpostavljeni stresom kot paradržavni turistični konglomerati. Ti so na žalost - tako kot že desetletje in več - v pričakovanju državne odrešitve, dotlej pa v milosti in nemilosti vodstvenih struktur, ki se menjajo pogosteje kot je to v sektorju, ki deluje na dolgi rok, optimalno.

Delavcev v turizmu primanjkuje, tudi to je deloma dediščina koronskega odliva, veliko jih je šlo v druge poklice in druge države, k nam prihajajo zdaj od zelo daleč. Če management deluje, to ne bi smel biti velik problem, turisti se bodo pač navadili. Če so se v Benetkah, se bodo tudi v Piranu …

Tukajšnji turizem je v vse večji meri talec neustrezne oziroma odsotne prometne politike zadnjega desetletja ali dveh. Javni prevoz deluje na škrge in počasi, v teh tednih je v smeri proti morju rezerviran za upokojence z zastonj vozovnicami, ki dovolj zgodaj zasedejo prosta mesta. Cestne povezave so že zdavnaj neustrezne in nezadostne. Dejstva, da je Slovenija tranzitna država, pristojni niso znali, morda celo niso hoteli uveljaviti v Bruslju, da bi mednarodni konzorciji pomagali zgraditi pretočni avtocestni sistem. Zastoji so vse daljši, nervoza velika, napovedi neobetajoče. Prometni zamaški so slabi za turizem, prav tako za državo in njene državljane, ki ne morejo več normalno zadostiti potrebam (iz poklicnih ali zasebnih motivov) po potovanjih iz kraja v kraj. Zeleni prehod in trajnostni koncept so na slovenskih cestah povsem pogrnili. Ne gre le za neko stanje, češ tako pač je, tudi drugod so zastoji. Gre za coklo razvoju, slab imidž države in nenazadnje za poseg v temeljni postulat svobodne Evrope, prost pretok ljudi.