Maja Bogataj: “Apatija, če ne veste, ubija”

Na spletu ni težko zaslediti zgodb o zapuščenih, ranjenih ali čudežno rešenih živalih. Pri nas prevladujejo muce. Neodgovornost lastnikov je namreč že leta temeljna težava, večkrat v svojih objavah poudarja tudi veterinarka Maja Bogataj, ki vodi veterinarsko ambulanto VH, kjer so njihovi najpogostejši pacienti psi in mačke. Slednje so velikokrat brezdomne, nikogaršnje, kar predstavlja seveda težavo. “Teh težav bi se morali lotevati sistematsko. Prvi pravi pristop bi bil obvezno čipiranje mačk. Če bo lastniška mačka čipirana, se bo o njej marsikaj vedelo in bodo tudi ljudje bolj odgovorni. Ne bodo jih kar spustili nekje. Problem so pa tudi oglasi nekakšnih dvoriščnih vzrej, tako psov kakor mačk, za katere mislim, da bi pristojni organi lahko naredili več. Inšpektor bi preveril oglas na terenu, lastniku naložil, da mora preprečiti nadaljnje razmnoževanje … In še nečesa se večina ne drži: veste, da morajo zakonsko mladiči biti z mamo do tretjega meseca? Tudi to bi lahko inšpekcija kontrolirala.”

Golobi brez razloga prezrti

Na temelju dolgoletnih izkušenj pravi, da je za prostoživeče živali, denimo, že bolje poskrbljeno v sosednji Italiji. Tam zanje skrbi nevladna živalovarstvena organizacija Enpa (Ente protezione animali), ki je vsedržavna, a ima enoto tudi v Trstu. Upravlja zavetišče za prostoživeče živali, ima tudi ambulanto in usposobljene ljudi za njihovo oskrbo. “Tudi kolonije mačk so večinoma urejene, kar pomeni, da je bistveno manj neželenih mladičev, razmnoževanja, ker se je leta in leta vlagalo v rešitev. Torej: večino nikogaršnjih, prostoživečih mačk so polovili, jih pregledali, sterilizirali, zdravili, če je bilo treba, in vrnili na svoje lokacije. Mislim, da so že pred nekaj leti začeli mačke tudi čipirati. S tem so bolj pod nadzorom in ljudje so bolj strpni. Naučili so se sobivati, kar je na koncu edina rešitev.”

“Pri nas niso problem kolonije prostoživečih mačk, zanje hranitelji lepo skrbijo, temveč lastniške mačke, ki jih neodgovorni lastniki pustijo, da se razmnožujejo, ne da bi razmišljali, kaj bo z mladiči. Če imate radi svojo žival, je rešitev samo sterilizacija.”

Maja Bogataj

veterinarka

Pri nas je žal odnos drugačen, pove. “Golobi so, denimo, bolj ali manj prezrti brez vsakršnega razloga. Ljudje imajo predsodke, a ko jih vprašaš, česa se bojijo, še sami ne vedo povedati. So nekakšne odvečne živali, ki pa sobivajo z nami. Ljudi moti marsikaj. Motijo jih tudi prostoživeče mačke, ki živijo v kolonijah na določenih lokacijah. Prostovoljci, ki jih hranijo, imajo največje težave z ljudmi, ki ne tolerirajo mačk, nočejo, da živijo v njihovi okolici. Mečejo stran posodice za hrano, bivalne zabojčke …”

A sogovornica poudari paradoks: “Pri nas niso problem kolonije prostoživečih mačk, zanje hranitelji lepo skrbijo, temveč lastniške mačke, ki jih neodgovorni lastniki pustijo, da se razmnožujejo, ne da bi razmišljali, kaj bodo z mladiči. Potem nekateri oddajo mladiče brez vsakega kriterija. In to povzroča nadaljnje trpljenje. Če imate radi svojo žival, je rešitev samo sterilizacija.”

Za predsodke ni razloga in razbije razširjen mit: “Prepričanje, da je treba živali pustiti vsaj eno leglo, nima nikakršne strokovne podlage. Eno leglo iz nobenega vidika ne koristi mački. V stiku sem bila že z mucami, ki so bile pri petih mesecih breje, kar pomeni, da so že pri štirih mesecih spolno zrele. Zaradi tega svetujemo sterilizacijo pred petim mesecem. Določene mačje bolezni se prenašajo s spolnim stikom, denimo mačji aids, mačja levkoza … in zato je vsak spolni stik tvegan. Če želite posvojiti mačko, pokličite katero od društev, obiščite zavetišče, kjer so muce sterilizirane, cepljene, čipirane, zdrave.”

Da apatija ubija, je zapisala nedavno na spletu, ko so v bližini ambulante našli še živo povoženo mačko, a ji nihče ni prišel na pomoč: “Apatija ubija na vseh področjih. Nezanimanje za trpljenje in posledično pomoč drugemu ne bo ničesar premaknilo na bolje. Ljudem je laže zapreti oči pred težavami drugih. Imajo svoje življenje, nihče nima časa. Saj ga res nihče nima. A v prostem času se vsak odloča, ali bo kaj koristnega naredil zgolj zase ali tudi za druge. Ne morem si predstavljati, da bi se vozila mimo žive ranjene živali z avtom in bi nadaljevala svoj dan, kot da se ni nič zgodilo. Ne morem si predstavljati niti, da je to lahko normalno nekomu drugemu. Zgodilo se je nekaj metrov od ambulante, žival bi sprejeli in ničesar zahtevali. Žal je k nam maček prišel prepozno. In žal se je ljudem že težko ustaviti, preveriti stanje živali, kaj šele pripeljati žival … Nenazadnje slišimo, da se že pri ljudeh v stiski ne ustavijo.” Ljudje smo različni. Sama bi seveda pomagala vsakemu živemu bitju, ne dela razlik med žuželkami in domačimi ljubljenčki. “Pogosto slišim izgovor, včasih tudi od nekaterih naravovarstvenikov, da mora narava opraviti svoje. S tem ne soglašam. Če bi res bilo tako, se tudi ljudje ne bi zdravili. Ne bi šli k zdravniku, raka ne bi zdravili, ker bi rekli, da bo narava naredila svoje. Ljudje smo mojstri pri iskanju izgovorov, zakaj nečesa ne narediti.”

Zgled staršev je bistven

Seveda je nezanemarljiv pomen vzgoje in starševskega zgleda. Pri njej nista umanjkala, saj je hčerka znane živalovarstvenice in predsednice Obalnega društva proti mučenju živali Andreje Bogataj Krivec. Pa si je kljub temu v otroštvu želela postati cvetličarka ali frizerka. Brata ta pot ni pritegnila, sama pa še danes ne ve natančno, kako se je znašla v veterini. Na katero, priznava, je imela povsem zgrešen pogled. Ne gre namreč zgolj za pomoč živalim v stiski, hišnim ljubljenčkom ... Veterina ima tudi mnoge manj prijetne plati, kakršna je denimo skrb za živali, ki so v naprej obsojene na smrt v klavnici. Tega ne bi mogla početi, pove. Ne sodi pa svojih kolegov, saj gre za del sistema, v katerem živimo: “Lahko bi se pa spremenil naš odnos do živali za časa njihovega življenja. Tudi veterinarji, ki spremljajo živali, namenjene zakolu, bi se lahko bolj zavzeli zanje, dokler so še žive; da bi živele v sprejemljivih življenjskih razmerah, nenazadnje da bi lahko preverili, kako dostojno je življenje psov na taki kmetiji.”

Njeni živalski pacienti, poudari, ji pomenijo toliko, kolikor zdravnikom humani. “Če svojega dela nisem opravila, kot bi morala, zaradi česar jo skupi žival, se počutim zelo slabo. Nekdo, ki so mu pacienti manj pri srcu, morda ne bo čutil tolikšnega občutka krivde, ki te lahko na dolgi rok precej žre.” Zato je zgled, ponovi, še toliko pomembnejši: “Če starši pustijo malčke, da plašijo golobe, gotovo ne vzgajajo primernega odnosa do drugih živih bitij. Če bi otroka ustavili in ga vprašali, kako bi se on počutil, če bi ga nekdo lovil, preganjal, ali bi ga bilo strah ... bi imel možnost premisleka.”

Med mnogimi tatuji, ki krasijo njeni roki, je tudi tak, ki jasno naznanja, da je veganka. “Zame je to edina moralno sprejemljiva odločitev, ker s svojim bivanjem ne želim kratiti pravic drugim, ne ljudem ne živalim. Nikoli ne bi mogla pohoditi svojih principov in vrednot. Nikoli. Četudi bi me to lahko v življenju teplo, četudi bi zato izgubila službo, možnost napredovanja ali karkoli drugega. V svoja prepričanja trdno verjamem.”

Sterilizacija je rešitev

Danes je izjemno hvaležna, da je tudi v ambulanti našla somišljenice, da vsak dan dela z ljudmi, ki o odnosu z živalmi razmišljajo podobno. Veterina MH je enota ljubljanske veterine, ki jo v Kopru vodi naša sogovornica in je povezana z Zavodom Mačja hiša iz Celja, ki financira projekt TNR Obala, s katerim sterilizirajo prostoživeče, nikogaršnje mačke, ki jih je veliko tudi v Istri.

“Če se te težave želimo rešiti, je sterilizacija nujna. Vse mačke, ki jih ulovijo prostovoljci, veterinarsko pregledamo, steriliziramo oz. kastriramo, razparazitimo, cepimo proti kužnim boleznim in vrnemo v okolje, ko si opomorejo. Menim pa, da občine absolutno premalo sredstev namenijo, da bi teh posegov lahko naredili več, s čimer bi se število prostoživečih mačk zmanjšalo,” poudari Maja Bogataj, ki pa se obenem iz srca zahvaljuje prostovoljcem. “Ti na terenu lovijo mačke in so ključni za projekt. Bila sem večkrat v tujini in taki projekti niso nikoli samo stvar veterinarja ali njegove postaje. To je delo skupine ljudi, ki imajo skupni cilj. Muco je treba tudi uloviti, pripeljati, po oskrbi pa gre po potrebi tudi za nekaj dni k nekomu na okrevanje. Tega ne bi zmogla sama, kakor tudi ne moje sodelavke. Dobrodošli so vsi terenski sodelavci, prostovoljci in prostovoljke. Vse podatke bodo dobili pri nas.”

Pri brezdomnih mačkah je treba ukrepati na dnevni ravni. Lokacije, kjer živijo prostoživeče muce, so večinoma urejene, znova poudari. Tako se na koncu vračamo k izhodišču pogovora. “Težava so domača legla. Odgovor sta sterilizacija in odgovorno lastništvo. Potrebno ga bo spodbujati tudi pri mačkah, ne le pri psih.”

Maja Bogataj rada potuje. Videla je urejena zavetišča v Angliji, kjer posamezniki celotne dediščine zapuščajo živalovarstvenim organizacijam. Za svoj 40. rojstni dan pa je marca odpotovala na Šri Lanko, kjer so veterinarskimi kolegi v okviru pobude WECare Worldwide v desetih dneh oskrbeli, cepili ali sterilizirali več kot 400 brezdomnih psov. Zakaj to počne? “Ker je včasih treba izstopiti iz svojega varnega mehurčka in narediti kaj tudi za druge.”