Maja Alessio: “Ostajamo radovedni, odprti in si želimo več možnosti za razstave”
Likovno društvo (LD) Solinar Piran, ki ga že dobrih šest let vodi Maja Alessio, šteje skoraj 32 let in ima status društva posebnega pomena. Člani so doslej na slikarskih tekmovanjih osvojili veliko strokovnih priznanj, udeležujejo se kolonij, ex-temporov, slikarskih srečanj in umetnostnih sejmov v Sloveniji, Hrvaški, Italiji, Avstriji, Madžarski. 24 let je Solinar član Zveze likovnih društev Slovenije, 17 let domuje na Fornačah v galeriji Impresija, kar jim omogoča občina Piran. Mestu in občini v zahvalo že pet let prirejajo mednarodno slikarsko srečanje Pomlad v Piranu. “Želimo pa si več podpore in dodatnih razstavišč,” pravi Alessio.
s slikarskimi stojali, paletami, platni, barvami in čopiči so Solinarji in njihovi gostje iz drugih društev ter skupin zadnjo majsko soboto na mednarodnem slikarskem srečanju Pomlad v Piranu popestrili veduto Pirana in zbujali radovednost ter občudovanje. Predsednica društva Maja Alessio je ob sklepu prireditve ocenila, da bi bila udeležba gostov - ljubiteljskih slikarjev še večja, če ta dan drugod ne bi potekale različne množične prireditve.
Maja Alessio se, podobno kot večina članov LD Solinar, s slikarstvom zelo dolgo ukvarja - že dobra tri desetletja. Pod njenim čopičem je nastalo že približno 400 slik in veliko jih je že razdala. “Vseh ne bi imela niti več kje hraniti,” dodaja in prizna, da ima za svoje slike na platnih ob hiši urejen montažni depo.
“Smo piransko društvo, nad nami bdi ta občina, zato si želimo, da bi nam zagotovila dodatne prostore za prirejanje razstav. To ne sme biti nepremagljiva težava. S tem bi dokazala, da ceni, spoštuje in spodbuja umetniško ustvarjalnost.”
Maja Alessio
predsednica likovnega društvo Solinar Piran
Odprti za novosti in nove člane
V treh desetletjih se je v društvu izmenjalo veliko strokovnih mentorjev - od akademskih slikarjev do profesorjev likovne umetnosti. Omenimo le nekatere: Jože Pohlen, Majda Skrinar, Marjan Motoh, Joni Zakonjšek, Milan Todič, Aleš Sedmak. Tudi članstvo se je spreminjalo, mnogi so prej že ustvarjali v drugih društvih in skupinah. Tudi sedanja predsednica je najprej ustvarjala sama, zatem je bila z nekaj članicami v likovni skupini Andragoškega društva Morje v Izoli, Univerze za tretje življenjsko obdobje. Ker tam niso imele več prostora za slikanje in srečanja, so se z mentorico, profesorico likovne umetnosti Ksenijo Pfeifer, pridružile LD Solinar, kjer so jih prijazno sprejeli.
“Žal se tudi v Solinarju članstvo krči,” ugotavlja Alessio, ki jih vodi dobrih šest let. “Zdaj nas je le še osem. V 32 letih s(m)o se postarali, nekateri ne zmorejo več prihajati na tedenska srečanja, predavanja in učenje. Mnogi več ne vozijo in se težko premikajo …” Nekateri znani člani ter mentorji pa so že pokojni.
“Razočarani smo, da je tako malo priložnosti za predstavljanje ljubiteljske kulture. Če bi jih bilo več, bi več ljudi vzljubilo umetniško izražanje in bi prebudili v sebi umetniško žilico ter tudi tako poskrbeli za notranjo rast.”
Eden najstarejših članov s stažem 25 let je še vedno aktiven Bruno Bonin. Maja Alessio poudaja: “Z veseljem bi sprejeli koga na novo, če ima iskreno željo po likovnem upodabljanju in učenju veščin te lepe umetnosti, ki polni dušo in srce.”
Prepoznavni in željni učenja
Zdajšnja mentorica, prof. Pfeifer, ima redna predavanja in jim odstira likovne smeri, značilnosti in posebnosti obdobij likovne umetnosti skozi čas ter sodobne trende, seznanja jih z načini upodabljanja. Predstavlja jim materiale, tehnike slikanja in jih vodi skozi preizkušanje na platnu in papirju.
“Z veliko sorodnimi društvi od blizu in daleč smo stkali tesne vezi na teh, včasih tudi večdnevnih dogodkih. S tem izmenjavamo izkušnje in se učimo.”
Solinarji so v treh desetletjih med domačini in ljubiteljskimi ustvarjalci postali prepoznavni po svojih stvaritvah, slogu in načinu likovnega izražanja. Mentorica na otvoritvah razstav vselej izpostavi, da ima vsak svoj likovni izraz, svojstven način upodabljanja narave, okolice, detajlov. Ti ustvarjalci upodabljajo tudi vse tiste podrobnosti in lepote iz okolja ter narave, ki po navadi ostanejo ostalim skrite že zaradi hitrega načina življenja in površnosti. To, skupaj s posebnostmi Istre, na katere so Solinarji izjemno navezani in z njimi prepleteni, na sebi lasten način upodablja vsak od njih.
Ob rojstnem dnevu katalog
LD Solinar je zaživelo na božič leta 1993, ustanovila ga je peščica ljubiteljev slikarstva na prijateljskem druženju. Prvi predsednik je bil Atilio Radojkovič. Pred sedanjo predsednico je društvo vodila Jasna Bušič.
Že 24 let je društvo član Zveze likovnih društev Slovenije, ki združuje 30 likovnih društev v Sloveniji s skupaj več kot tisoč člani. Že 17 let domujejo Solinarji na Fornačah, v galeriji Impresija. Prostore jim brezplačno omogoča občina Piran, društvo pa sodi pod okrilje Zveze kulturnih društev Piran. “Želimo pa si večjo skrb in več denarja od občine za vzdrževanje teh naših prostorov. Subvencije so skromne, za večja popravila ni denarja in tudi sicer veliko manjših popravil in vzdrževalnih del redno prostovoljno opravimo sami. Za večja nujna popravila nimamo ne denarja ne znanja,” našteva Alessio.
V Impresiji Solinarji redno predstavljajo svoja dela, občasno prirejajo razstave vseh nastalih del vseh udeležencev skupnih slikarskih kolonij, saj imajo tesne stike z drugimi društvi in skupinami iz Istre, Slovenije in tujine. “Z mnogimi smo stkali tesne vezi,” pravi predsednica.
Tradicionalno vsako leto decembra, na svoj rojstni dan, LD Solinar postavi na ogled prerez celoletnega ustvarjanja. “Obenem izdamo katalog, nanj smo posebej ponosni.” Ta je del rednega projektnega letnega dela, ki zajema organiziranje vsaj ene likovne kolonije letno, skupinsko razstavo v izolski galeriji Alga, razstavo v avli RTV Koper-Capodistria in že pet let tradicionalno mednarodno srečanje Pomlad v Piranu - edino tako obsežno mednarodno ljubiteljsko srečanje v slovenski Istri.
Dobitniki številnih priznanj
Solinarjem je žal, da Zveza likovnih društev Slovenije že tri leta ne organizira več državnega tekmovalnega projekta Zlata paleta. Na njem so vsako leto Solinarji posamično in LD kot celota osvajali visoka strokovna priznanja. Dolga leta je bilo več posameznikov iz Solinarja med deseterico najuspešnejših predstavnikov likovnih društev v državi. Med posamezniki z največ priznanji je leta prednjačil njihov član Giulio Ruzzier, pred šestimi leti odlikovan tudi z Zlatim grbom občine Piran za delovanje na področju kulture. S prejetimi strokovnimi priznanji so mu sledili Radojkovič in še zdaj čila aktivna Mario Benčič ter Bonin.
Zlata paleta je bil projekt tekmovalnega značaja na ravni likovnih društev, včlanjenih v Zvezo. Pod njenim okriljem je vsako leto strokovna komisija akademikov, slikarjev, kiparjev, profesorjev likovne umetnosti … ocenila prispele stvaritve in podelila posameznikom priznanja, certifikat kakovosti in najvišje priznanje za izjemno kakovost - bronasto, srebrno ali zlato paleto. Med izbranimi deli za razstavo je odbrala tista, katerih avtorji so prejeli še certifikat kakovosti - listino, vpisano v Knjigo certifikatov. Zlata paleta je bilo najvišje strokovno priznanje Zveze likovnih društev Slovenije za kakovost likovnega dela med certificiranimi stvaritvami.
Radi bi več razstaviščnih prostorov
Tako kot Alessio, vsak izmed Solinarjev hrani doma bogat opus umetniških del in vsaj novejše bi radi pogosteje in na več mestih postavili na ogled široki javnosti, še zlasti Pirančanom, kjer imajo domicil. S tem bi radi širili ljubezen do umetnosti in ustvarjalnosti in spodbujali ljudi, naj ustvarjajo. “Smo piransko društvo, nad nami bdi ta občina, zato si želimo, da bi nam zagotovila dodatne prostore za prirejanje razstav. To ne sme biti nepremagljiva težava, s tem bi dokazala, da ceni, spoštuje in spodbuja umetniško ustvarjalnost,” poudarja predsednica.
Solinarji so veseli, da lahko razstavljajo v prostorih upravne enote v Luciji, občasno v Izoli v slaščičarni Zvon, Pri špini, v galeriji Alga. Vsako leto se predstavijo še v avli TV Koper-Capodistria, kjer je Maja Alessio do upokojitve delala kot oblikovalka, režiserka in scenaristka in so ji tam odprta vrata tudi za društvene razstave. “Pogrešamo pa nove možnosti zlasti v domači občini in tam, kjer bi bile razstave dostopne najširši javnosti. Razočarani smo, da je tako malo priložnosti za predstavljanje ljubiteljske kulture. Če bi jih bilo več, bi več ljudi vzljubilo umetniško izražanje in bi prebudili v sebi umetniško žilico ter tudi tako poskrbeli za notranjo rast,” izpostavlja Maja Alessio. “Kljub vsemu vendarle ostajamo optimisti, radovedni in odprti za vse!”