Magda Jevnikar: “Govorila bi z vsakomer”

Niso vsi priimki nevtralni. Koliko je vaš vplival na vaše odraščanje?

“Dosti. Ob vsakem koraku me je kdo spomnil, da sem jaz Jevnikar. Nisem dobro razumela, kaj to pomeni, sem pa zaznavala, da je za nekatere to bilo dobro, za nekatere pa ne. Najhuje je bilo na nižji srednji šoli pri Svetem Ivanu. Pri tistih letih imaš že dovolj težav sam s sabo, nekateri sošolci pa so mi očitali, da sem privilegirana ali pa da imam lepe ocene, ker sem Jevnikar.”

Ste slišali tudi očitke o domobranstvu?

“Neposrednih očitkov nisem ali jih morda nisem razumela. Ko sem bila na višji srednji šoli, mi je sošolec povedal, da je bil v Dijaškem domu sestanek, na katerem so govorili, kateri profesorji so beli in koliko so beli. In kaj so rekli o mojem očetu, sem vprašala. 'Ma ne, nič hudega,' je bil odgovor. Ko pa sem nekoč šla na ples v Dijaški dom, se je predme postavil starejši sošolec in mi rekel: 'Kaj delaš tukaj?'”

“Zadnja leta pred upokojitvijo sem dijakom, čim smo začeli obravnavati drugo svetovno vojno, rekla, da morda nisem prava za razlaganje takratnega dogajanja, naj si sami skušajo ustvariti svoje mnenje in da vsaka družina hrani svoj spomin. Nato sem povedala zgodbo svojega očeta.”

Njemu se je zdelo, da je bil tisti ples samo za “rdeče”?

“Da, če poenostaviva. Tako zelo smo bili ločeni. Hodila sem tudi na plese, ki so jih prirejali skavti. Na enega sem pripeljala svojega takratnega fanta, ki je bil iz levičarske družine. Naša voditeljica je rekla: 'Kaj dela ta tukaj?' Zaradi teh zadev sem ves čas iskala ravnovesje.”

Kdaj ste ga našli?

“Nikoli ga nisem. Dva dni preden je umrl moj oče, sem preživela z njim čudovit popoldan v bolnišnici. Prišlo pa je do kratkega stika, ko sem ga prosila, naj mi pove, kako je bilo med vojno. Vedela sem, da ni bil vključen v nobeno formacijo. Nisi čutil potrebe, da greš v partizane, sem ga vprašala. Kdor ni doživel tistega časa, ne razume, mi je odgovoril.”

“Med vojno so bile stvari komplicirane”

Oče se je bližal koncu, a vi ste vseeno čutili potrebo, da ga sprašujete o tem?

“Da, ker ni rad govoril o tem, ampak meni ni šlo v glavo, da je med vojno poučeval na gimnaziji v Ljubljani in živel, kot da vojne ne bi bilo. Stric, ki je živel v Kanadi, pa je bil dosti bolj zgovoren. Stara sem bila okrog 30 let, ko nas je obiskal in preživel mesec pri nas. Takrat sem razumela, da so bile med vojno stvari zelo komplicirane.”

Ste kdaj čutili, da vam dijaki zaradi priimka ne zaupajo kot profesorici zgodovine?

“Spomin je varljiv in morda nisem vsega opazila. Lahko pa rečem, da smo igrali z odkritimi kartami. Zadnja leta pred upokojitvijo sem dijakom, čim smo začeli obravnavati drugo svetovno vojno, rekla, da morda nisem prava za razlaganje takratnega dogajanja, naj si sami skušajo ustvariti svoje mnenje in da vsaka družina hrani svoj spomin. Nato sem povedala zgodbo svojega očeta. A moja družina ni samo moj oče, je tudi moja mama, rojena v Trstu.”

Bi za tisto vejo lahko rekli, da je bila oefovska?

“Ne bi rekla oefovska. Ded Abram, ki ga nisem spoznala, je bil pri Edinosti, težko bi opisala, kaj je bil. Je pa moja mama večkrat pravila, kako je leta 1945, ko je bila stara 20 let, objemala in poljubljala partizane, ki so se po Ulici Fabio Severo spuščali v mesto. Mama in oče sta se spoznala septembra 1945. On ji sprva niti pravega imena ni povedal, ni se čutil varnega. Mislil je, da je v Trstu samo začasno. Stvari so se potem obrnile drugače, z mamo sta se očitno imela zelo rada, čeprav si ob vsakem koraku opazil razliko med njima.”

Po kom ste dobili duhovitost, po kateri ste sloveli tudi med dijaki?

“Ko sem prevajalcu Janku Modru nesla očetovo pismo, se je spominjal, kako sta se zabavala z očetom, s katerim sta eno leto delila isto sobo. Ob nedeljah sta hodila na sprehode, opazovala punce in ocenjevala njihove noge …”

Oče je bil torej duhovit.

“Da, čeprav se tu ni počutil čudovito. Do leta 1965 ni smel domov, v Slovenijo. Nekateri 'prijatelji' so mu poslali fotografijo očeta na mrtvaškem odru in mu očitali, da se ni poslovil od njega.”

Dolgo so bili brez stikov s sorodniki v Sloveniji

Niti tega deda, očetovega očeta, niste spoznali ...

“Ne. Dolgo nismo gojili stikov s sorodniki v Sloveniji. Zelo pozno so dobili vodnjak, dolgo do njih ni vodila asfaltirana cesta, čutili smo veliko razliko med njimi in nami. V Trstu smo imeli sorodnike po mamini strani, v glavnem iz Ravt in Barkovelj. Mnogi so se asimilirali, med sabo so govorili italijansko. To pove, da je naša družina dosti bolj komplicirana od tega, kar se zdi. Je družina z več vplivi. Moja mama je na primer hotela, da študiramo glasbo, kar se je očetu zdela izguba časa.”

Sodeč po poti, ki sta jo ubrali vaši hčerki, je prevladala mama.

“V tem primeru drži. Oče se je tudi manj ukvarjal z nami, veliko je delal, ni ga bilo doma, ko je recimo poučeval na Univerzi v Padovi. Zame je bil vedno razmeroma star gospod. Imel je 43 let, ko sem se rodila. Nikoli ga nisem videla teči.”

Kakšen pa je vaš odnos s tremi brati?

“Zelo navezani smo drug na drugega, čeprav smo po značaju in življenjskih izbirah zelo različni. Meni je različnost všeč. Privlačijo me ljudje, ki so drugačni od mene. Govorila bi z vsakomer. Hčerki mi pravita, da se pogovarjam tudi s kamni.”

Saj … “Nekoga moraš imeti rad / pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen”. Vam je še vedno všeč Minatti?

“Da, še vedno. Poezijo imam rada, kadar jo razumem, kadar je urejena, premišljena in kadar nekaj pove. Drug avtor, ki ga imam zelo rada, je Pessoa. Zaradi njega sem po upokojitvi začela študirati portugalščino, ker bi ga rada brala v originalu.”

Vam je glede na strast do književnosti žal, da ste slovenščino poučevali na trgovskem zavodu, ne pa na klasičnem liceju?

“Ne, na klasičnem liceju bi bilo prelahko. Meni je bilo na 'trgovski' všeč, ker sem učila v zadnjih treh letnikih. Dijaki so takrat že opravili poletno prakso in zaradi tega so se mi zdeli bolj zreli. Edino, kar obžalujem, je, da nisem obvladala vseh trikov, ki jih obvladam danes.”

Na primer?

“To, da moraš za vsakega dijaka točno vedeti, kdo je.”

Da ga pridobiš na svojo stran tako, da se pogovarjaš o njegovih zanimanjih?

“Da. Dijaki so zelo različni med sabo in šola je kraj socializacije, kraj, kjer se dijaki morajo počutiti varne in kjer morajo imeti profesorje, ki jih imajo radi in jim pomagajo napredovati.”

Koliko let ste poučevali?

“Začela sem pri 22-ih in končala pri 62-ih.”

Ste v teh letih začutili padec jezikovne ravni?

“Težko je podati splošno oceno, gotovo pa je, da so z leti dijaki razumeli zmeraj manj besed. Ko bi še učila, bi več pozornosti namenila branju revij in časopisov namesto književnosti. Važen je tudi stik s Slovenijo. Zadnja leta mi je uspelo povečati število ekskurzij v Ljubljano, s čimer se niso vsi strinjali. A če učiš angleščino in imaš le uro vožnje do Londona, kaj narediš?”

Od kod pa vaše zanimanje za likovno umetnost? Že dolgo let pišete recenzije razstav za Radio Trst A …

“Moja prateta Ema Abram je bila slikarka, hiša je bila polna slik. Ko pa smo živeli v Ulici Torre Bianca, smo stanovali v isti hiši kot Avgust Černigoj. Nisi mogel mimo njega, da se ne bi kaj pošalil. Tudi poučeval me je. Mislil je, da imam lepe zamisli, v resnici sem bila hitra in površna. Pravijo, da kdor je faliral v nečem, postane kritik.”

Ne rišete več?

“Ne.”

Za klavir pa še sedete, sva ugotovila s fotografom.

“To pa. Verjetno zato, ker sem dobivala inštrukcije od profesorice, s katero sva zadnja leta samo igrali štiriročno. To ni bilo šolsko učenje, zato je funkcioniralo. A ne glede na to, mislim, da vsi ljubijo kakšno obliko umetnosti.

Morava žal zaključiti s tem, kar vas zadnje čase posebej žuli, to pa so tekači in sprehajalci, ki v Bazovici divje parkirajo, pri belem dnevu urinirajo, se slačijo …

“Tudi jaz sem mogoče kdaj parkirala na neprimernem kraju, ko sem recimo šla na Nanos. A zadnja leta je tu pri nas postalo nenormalno. Ljudje so neobzirni, puščajo radio na ves glas, ne pomislijo, da so po hišah ljudje, ki morda študirajo, delajo ali pa so bolni.”

Razmišljate celo o selitvi?

“Mislim, da če se bo tako nadaljevalo, ne bom zdržala. Mi je zelo žal, ker mi je Bazovica všeč, tu je lepa narava, živim v hiši in lahko igram klavir tudi ob enajstih zvečer. A tudi župan Dipiazza je bil šokiran, ko je videl, kaj se res dogaja. Ni pa ukrepal, tako kot noben drug politik. Nočejo se zameriti masi ljudi, ki prihaja v Bazovico. Marešalo karabinjerjev mi je rekel, ali bi raje imela narkomane kot pa to … Ma, je to moj problem?”

PETER VERČ, Primorski dnevnik