Ljudje naj bodo vključeni v načrtovanje protipoplavnih ukrepov

Ob hitrem preletu gradiva se lahko vprašamo: Kje so znotraj strategije, ki naslavlja zaščito okoljske, stanovanjske, kulturne in gospodarske infrastrukture, ljudje? Kje je opredeljena vloga prebivalcev oziroma državljanov, ki jih je evropski zeleni dogovor že v samem uvodu opredelil kot tistega akterja, ki je za prehod v trajnostnost ključen? Jih država razume kot akterje z vsemi pravicami in odgovornostmi, kot je od nje leta 2019 zahtevala evropska komisija, ali jih razume kot nekakšnega neakterja oziroma polakterja? Se pravi kot nekoga, ki ne bo ne mislil ne razpravljal, bo pa vestno in ubogljivo sledil rešitvam, ki bodo narejene v znanstvenih središčih nekje daleč od Primorske?

Zakaj so le državljani lahko nosilci trajnostnosti

Odgovor na zastavljeno vprašanje bi ob uvodnih členih slovenske ustave moral biti očiten sam po sebi. Če sprejmemo osnovno predpostavko, namreč, da imamo v Republiki Sloveniji demokracijo in da so v demokraciji državljani tisti, ki so temeljni nosilec odločanja, potem mora biti njihovo vključevanje v načrtovanje in izvajanje razvojnih strategij samo po sebi umevno. Biti mora predpogoj, ne izraz naklonjenosti ali nekakšnega progresivnega duha oblasti. Sploh kadar gre za strategije, ki naslavljajo globoke spremembe v življenju celotne družbe.