Kaj pa če smo res že tisočkrat mrtvi?

Spet smo ga dočakali. Dan, ko se Slovenija tradicionalno razglasi za kulturno. Vsaj za en dan. Za 24 ur, v katerih kultura ni strošek, temveč temelj. Iz motnje prerase v vrednoto. Ni več nekaj, kar je treba nenehno upravičevati s tržnimi kazalniki, všečnostjo ali državotvornostjo, domoljubno uporabnostjo, če hočete. Kulturni praznik je dan kolektivne samopotrditve. In prav zato je zanimiv.

Leto 2026 je vlada razglasila za Kosovelovo leto. Sto let po smrti pesnika, ki ni pisal za jubileje, obletnice in protokolarne govorance. Pisal je v času, ko je Evropa že izgubljala moralno orientacijo, in pisal je tako, kot da je to že prežvečeno dejstvo. Brez nostalgije in upanja na kozmetične popravke. "Vse je ekstaza, ekstaza smrti; Zlati stolpovi zapadne Evrope, kupole bele, vse tone v žgočem, rdečem morju." To je Kosovelova resnica. Videl je smrt Zahodne Evrope, a ta v njegovem primeru ni bila spektakularna in apokaliptična. Bila je počasna, administrativna in predvsem moralna.

Evropski mrliči niso mrtvi po telesu, temveč po etiki. So ljudje, ki so sprejeli sistem, v katerem je krivica normalizirana, izkoriščanje racionalizirano, tišina pa razglašena za razumnost. Človek, ki živi znotraj takšnega reda, ni nujno slab, je pa soudeležen. Prav ta soudeleženost je za Kosovela nevzdržna.

"Vode ni, da bi pral svojo krivdo, da bi opral svoje srce ta človek," piše pesnik Krasa. Krivda se ne izpere, temveč se kopiči. In ko ni več vode, ni več očiščenja, ni več etike. Brez razkroja ni reform, je bil prepričan Kosovel. Verjel je, da se mora nekaj najprej sesuti, da se lahko znova zastavi vprašanje smisla.

Ko danes razmišljamo o prihodnosti evropske in predvsem slovenske kulture, je blazno neprijetno očitno, kako malo se nas je Kosovelova diagnoza prijela. Tudi pri nas se kultura vse pogosteje razume kot varna cona. Kot nekaj, kar mora biti prijazno in neproblematično, nacionalni okras, dokaz, da smo lepi, uspešni in harmonični. A kultura, ki noče videti razpok, ni kultura, temveč dekor.

V zadnjem letu se je v slovenskem prostoru znova jasno izrisal razkol med dvema idejama kulture. Ena zagovarja kulturo kot tradicijo vprašanj, folkloro brez konflikta in harmoniko brez disonance, druga pa kot prostor, kjer se razgaljajo protislovja družbe, kjer se postavljajo neprijetna vprašanja, nastavlja ogledalo in kjer ni vnaprej določenih dogovorov. Prva potrebuje red, druga pa svobodo.

Je slovenska kultura res omejena na preverjeno simboliko in znane melodije? Mora biti nujno domoljubna, da je sprejemljiva? Mora vedno znova ponavljati, kako nam je na sončni strani Alp lepo, namesto da bi spregovorila o tem, kje se lomimo? Kultura, ki ne tvega nelagodja, je udobna. Udobje pa nikakor ni njeno poslanstvo.

Ne samo Srečku Kosovelu, letos se klanjamo tudi Dragotinu Ketteju, enemu izmed prvakov slovenske moderne, pesniku, ki je pisal z obrobja družbe. Človeku, ki je v svojem delu jasno obsodil to, k čemur danes težijo nekateri. Poenostavljanju, podcenjevanju in slinasti všečnosti. Tako kot Kosovelu je bilo tudi Ketteju jasno, da kritika, ironija in upor niso napaka v sistemu kulture, temveč njen motor.

Tu in tam se pa žal najde kak evropski mrlič, ki ta motor zavestno sabotira. In to v imenu varnosti.

O varnosti je v volilnem letu 2026 veliko govora. Pa ne samo o državni varnosti, tudi o varnosti slovenske kulture. "Tiste 'ta prave'," bi rekli nekateri. Tiste, ki je ogrožena in ki jo je treba zaščititi pred domnevno napačnimi vrednotami, včasih kar pred sedanjostjo samo. Kultura se v tem izprijenem diskurzu omenja kot mejna točka, kot nekaj, kar je treba nadzorovati in okrog nje postaviti bodečo žico. To so bedastoče. Kultura ni in nikoli ne bo varnostni problem. Resnična grožnja ni kultura, temveč oblast, ki v njej ne prepozna vrednote. Govor o nevarnosti kulture je pogosto le preoblečen strah pred tem, da bi spregovorila preglasno, preveč jasno in natančno.

Zgodovina je tu neizprosna. Kultura preživi vse. Tudi vlade, ministre in facebook komentatorje, ki jo sistematično zanemarjajo, podcenjujejo ter ponižujejo tiste, ki jo ustvarjajo. Če bi bila res krhka, danes ne bi brali Kosovela, Ketteja, pa tudi Prešerna ne. Ne bi z občudovanjem strmeli v dela Avgusta Černigoja in Zorana Mušiča. Vse skupaj bi potonilo v pozabo.

Zadnje čase je kultura - ja, tudi javne skulpture so kultura - v naši lepi deželici tarča vandalizma. Prav z namenom, da bi del nas potonil v pozabo. Spomeniki, ki naj bi predstavljali kontinuiteto spomina, so postali prizorišča ideoloških gest. A tudi to kulture ni izničilo. Prav nasprotno - pokazalo se je, kako zelo je še vedno relevantna. Odločitev, da bo Kosovelov kip v Sežani zaščiten z videonadzorom, je razumljiva. A obenem razkriva paradoks: kulturo ščitimo, a je ne množimo.

Zakaj Koper nima kipa Tomaža Šalamuna, Fulvia Tomizze ali Paula Valeryja? Zakaj se predlogi v participativnem proračunu vračajo brez epiloga? Zakaj je ideja, da bi imel javni prostor več misli in manj reklame, še vedno videti kot eksces? Kip Marka Breclja, ki kleči pred občinsko palačo v Kopru, bi bil morda eden iskrenejših komentarjev našega odnosa do kulture.

Pred letošnjim kulturnim praznikom se namenoma ne osredotočamo na Franceta Prešerna, kot to veleva tradicija. Kot rečeno, je letošnje leto posvečeno Srečku Kosovelu in njegovi ideji. In v njegovem slogu bomo tudi zaključili tale zapis. Srečko ni verjel v pomirjujoče zaključke. "Vse je večer in jutra ne bo. Dokler ne umremo, ki nosimo krivdo umiranja." Evropski mrliči v tem primeru niso "Drugi". Smo mi, kadar pristajamo na tišino, kadar kulturo reduciramo na všečnost in varnost ... Kadar se sprijaznimo z mislijo, da umetnost ne sme biti nevarna. In prav takrat z zlatimi žarki sonce sije na nas - evropske mrliče.