Končno, a neskončno prepozno

Spodbudnejša poročila zadnjih dni o uspešnem posredovanju nekaterih držav na čelu z ZDA za premirje v Gazi dokazujejo staro resnico, da se sovražniki lahko pogovarjajo in slednjič tudi dogovorijo. Obenem se vnovič odpira vprašanje, koliko žrtev in razdejanja je potrebnega, da pozivi k zaustavitvi sovražnosti, ubijanja in umiranja preglasijo puške in topove.

Hiter razvoj komunikacijskih tehnologij in socialnih omrežij je vojne in trpljenje prinesel v dnevne sobe srečnejšega dela sveta, obenem pa spremenil načine bojevanja. A na koncu je še vedno uničenje. Tako ljudi kot marsičesa drugega. In trpljenje. Zaradi žalosti in objokovanja mrtvih, pohabljenosti in bolečin, zaradi lakote, izgube doma in varnega pristana.

Na svetu je prisilno razseljenih več kot 120 milijonov ljudi, kolikor jih menda ni bilo še nikoli v človeški zgodovini. Na lestvici žalostnega rekorda je v ospredju Sirija z več kot 13 milijoni beguncev, sledijo Afganistan, Ukrajina, Sudan in DR Kongo. Razlogi so različni, a obenem zelo podobni, predvsem pa so si podobne posledice.

Človeštvo z veliko hitrostjo kopiči znanje. Dostop do njega še nikoli ni bil lažji, prav tako dostop do informacij. Obenem nikoli ni bilo toliko propagandnih vojn, lažnih novic in zavajanj. V času, ko je mogoče tako rekoč takoj pridobiti široko sliko, ko se da s pomočjo sodobnih orodij zadeve postavljati v ustrezne kontekste tako v času kot prostoru, hkrati pa upoštevati norme, za katere mislimo, da jih je naša civilizacija vsaj načeloma ponotranjila, so vse glasnejši zanikovalci, hujskači, bleferji in nasploh šarlatani vseh vrst. Če bi publika, ki jo nagovarjajo, skomignila, zamahnila z roko in šla dalje, bi hitro umolknili, očitno pa imajo dovolj in nemara vedno več poslušalcev. Smeli bi reči, da je v človeškem dojemanju Zemlja vse bolj ravna.

Na mestu je torej vprašanje, kako je prišlo do izpraznjenega prostora, v katerem so se naselile tiste energije, za katere vemo, da niso produktivne, še več, ki so razdiralne in družbeno neperspektivne. Najverjetneje je šlo za daljši proces, za neke vrste kuhanje žabe, v katerem nosilci javnih pooblastil niso dovolj učinkovito vrednotili dogajanj in sprememb in nanje tudi niso ustrezno odgovarjali. Vsaj kar se Evropske unije tiče je slika očitno tovrstna, konec koncev je njen odsev tudi v Evropski komisiji. Ker do tako pomembnih zadev, kot je dolgotrajno in stopnjujoče se izraelsko vojskovanje v Gazi, ni imela nedvoumnega in trdnega stališča, so ga vse glasneje začeli terjati državljani, slednjič so konec prejšnjega tedna Evropo obkrožila poročila o nasilnih demonstracijah.

Včerajšnji dogovor o prvi fazi premirja s prekinitvijo napadov, umikom izraelske vojske iz Gaze in zamenjavo talcev, ki jih je Hamas pred dobrima dvema letoma zaprl v Gazi, za palestinske zapornike v Izraelu, je bil dosežen pod pokroviteljstvom ZDA. Končno, lahko vzkliknemo, čeprav neskončno prepozno. In obenem grenko ugotovimo, da v očitno spreminjajočem se svetovnem redu pri operativnem doseganju miru ne sodeluje niti EU niti OZN ...

V več evropskih državah, zlasti na vzhodu, preigravajo scenarije ob vojaškem konfliktu. Z vajami tipa nič-nas-ne-sme-presenetiti pripravljajo državljane na morebitno civilizacijsko noč. Vojni med Ukrajino in Rusijo še ni videti konca, število žrtev narašča, mrtvih in ranjenih naj bi bilo več kot milijon ljudi! Za zdaj koncept, da več orožja in predvsem več denarja za orožje zagotavlja čim prejšnji mir, ne deluje.

Daleč od oči ostajajo konflikti in trenja v Afriki. V Sudanu divja najbolj krvava vojna ta hip z ogromno begunci, v zahodni Afriki je napeto na več koncih. Libija po arabski pomladi in “demokratizaciji” tone, Sirija se po razdiralni vojni ne pobira, v Jemnu je posledica spopadov lakota. Ta je skupni imenovalec v državah v vojnah, prav tako tudi veliko žrtev med civilisti in otroki.

Podobe sveta so v času, ko bi znali in zmogli pridelati hrano za vse in zagotoviti stabilnost življenja in delovanja na modrem planetu, klavrne. Tretje desetletje tega tisočletja se je začelo z epidemijo, ki je spremenila marsikaj, ko je izzvenela, so se na več koncih začele vojne. Včerajšnje “dobre novice” sploh ne bi bile potrebne, ker bi sobivanje ali vsaj vzporedno bivanje tam doli lahko uredili že zdavnaj. Prav tako povsod drugod, kjer se tolčejo zaradi ozemlja, vere, zgodovine ali česa tretjega.

Potreben je nov ali vsaj prenovljen dogovor o življenju na Zemlji, v katerem mir ne bo zgolj čas med dvema vojnama. Sodobna znanost zna napovedati modele za prihodnost na številnih področjih, a očitno je v vsej naravi največ skrivnosti v človeških glavah ... •