Ko režim zamaje razpokan beton
Srbski črni humor je dobro poznan širom po Balkanskem polotoku. Zlasti v nekdanjih jugoslovanskih republikah. Tudi mi, v Sloveniji, smo odraščali ob njem. Trenutne protestne razmere v Srbiji po mnogočem spominjajo prav na to vrsto tragikomičnega cinizma, od katerega pogostokrat prekipevajo jugoslovanske oziroma srbske filmske klasike.
Rdeča nit omenjenih filmov pogosto temelji na nesrečnih spletih okoliščin, nepravičnosti v družbi, skorumpiranih oblastnikih, uradnikih ter lokalnih pohlepnežih in povzpetnikih, zaradi katerih nastradajo običajni ljudje. Novembrska tragedija na železniški postaji v Novem Sadu, ki je sprožila študentske demonstracije, zveni skoraj kot filmski zaplet za Kusturico, Šijana ali druge srbske režiserje.
Izvajalec gradbenih del je, očitno v želji po večjem zaslužku, ne da bi preverjal nosilnost betonskega nadstreška pred vhodom na železniško postajo, nadstrešnici dodal dodatne nevarne količine jekla, stekla in betona. Ta se je zrušila in pod sabo pokopala 15 ljudi. Vključno s šestletno deklico. “Izvajalcu, zadolženemu za gradbeni projekt pri rekonstrukciji železniške postaje, bi bilo treba pripisati bahavost, malomarnost, amaterizem, pohlep in na koncu krajo - lastnosti, ki so resnični vzroki za zrušitev nadstrešnice,” je po tragediji za srbske medije dejal inženir geologije Zoran Đajić. Sodeloval je pri prenovi postaje in že takrat opozarjal na nepravilnosti, vendar ni bil slišan.
Z Vučićem se protestniki pravzaprav sploh ne ukvarjajo. Kar ga, kot samodržca, najbrž boli še bolj kot to, da se mora soočiti z največjimi množičnimi demonstracijami po letu 1997, ki so odnesle takratnega predsednika Slobodana Miloševića.
Preprosto povedano, izvajalec je “fušal”, kar so pristojni očitno vedeli, a kljub temu niso ukrepali. Kasneje so politiki, skoraj v filmskem zasuku, javno zanikali, da je bila postaja sploh prenovljena, čeprav so na družbenih omrežjih in na YouTubu krožili posnetki, kako so po obnovi postaje rezali trakove pred prenovljenim nadstreškom! Toliko o črnem humorju. In prav to sprenevedanje, ta burleskno izogibanje odgovornosti, je bila za mnoge Srbe kaplja čez rob. Siti so. Siti so sistemske korupcije, ki že dolgo prodira v vse pore države in družbe, siti so kroničnih napak nedelujoče pravne države. Siti so, da je njihova država postala vampirska kleptokracija.
Študentskim protestom, ki so izbruhnili pred Fakulteto za dramske umetnosti v Beogradu, kjer so študente pričakali pesti podpornikov vladajoče stranke SNS (Srbske napredne stranke), so se pridružili kmetje, delavci, profesorji in mnogi drugi. Vendar, v nasprotju z navedbami v Evropi in drugod, protestniki v Srbiji ne rušijo predsednika Aleksandra Vučića. Med drugim zahtevajo nepristransko preiskavo nesreče, kaznovanje krivcev za nesrečo in odgovorne za napade na študente in profesorje med protesti. Z Vučićem se pravzaprav sploh ne ukvarjajo. Kar ga, kot samodržca, najbrž boli še bolj kot to, da se mora soočiti z največjimi množičnimi demonstracijami po letu 1997, ki so odnesle takratnega predsednika Slobodana Miloševića. Zanimivo je, da je tudi Milošević, podobno kot Vučić danes, trdil, da so protestni ogenj podžgali tuji agenti, in v znamenitem govoru na Terazijah v Beogradu izjavil, da “s Srbijo ne bo upravljala tuja roka”.
Vučićevo dolgoletno vladavino, ki jo zaznamuje gospodarska rast - srbski BDP je med letoma 2018 in 2023 rasel približno 2,5-krat hitreje kot BDP Evropske unije -, je v tipičnem balkanskem slogu naposled zamajal beton. Vendar Vučića ne gre še odpisati. Kot opozarja srbska opozicija, med drugim predsednik opozicijske stranke SSP Dragan Đilas, vladajoča stranka še vedno prevladuje na malodane vseh področjih, saj nadzira volilni proces in dostop do državnih ter številnih zasebnih medijev, ki so, podobno kot v Miloševićevih časih, postali orodje države. Raziskava srbskega urada za družbene raziskave (Birodi) je pokazala, da je bilo leta 2023 v časovnem razponu poldrugega meseca skoraj 40 odstotkov vsebine osrednjih informativnih oddaj namenjenih predsedniku države. Pri tem pa o Vučiću poročajo predvsem pozitivno. “Najboljši predsednik v regiji”, kot ga je označil ljubljanski župan Zoran Janković, je spreten v balansiranju med Vzhodom in Zahodom ter nekakšen garant, da balkanski lonec ne bo ponovno zavrel. Naložbe v Srbijo so se v letih, odkar je Vučić prišel na oblast, po pisanju novinarjev New York Timesa dvakrat povečale, mnoge tuje investicije, vključno z vlaganji v EXPO 2027, pa prihajajo tudi zaradi gospodarstvu prijaznega okolja, ki ga je soustvaril. Nemara so tudi zato evropske institucije ob trenutnih demonstracijah ostale presenetljivo tiho.
