Ko je smrt hitrejša od uradnikov

V bolnišnice bodo oddaljene dializne, onkološke in druge na sanitarne in nenujne prevoze vezane bolnike do decembra lahko vozili zasebni vozniki, ki se jim to splača. Tisti, ki jim to delo zdravstvena zavarovalnica plača tako, da jim ostane še precej v žepih. Odmaknjenim zdravstvenim domovom ali voznikom prevozi kopičijo izgube, ker večurnega čakanja na opravljeno terapijo ali dializo nimajo plačanega. Vozniki z Ljubljane namesto čakanja pač lahko vozijo druge paciente in ob prevozih dobijo plačane tudi štartnine. Vozniki s podeželja se ne morejo vrniti 50 ali 100 kilometrov daleč in dodati še kakšen plačan prevoz v svojem okolju.

Ko je vse kazalo, da bodo bolniki ostali brez pravice, ki jim gre iz zavarovanja, so se jih poslanci državnega zbora usmilili. Se bodo skorajšnji novi poslanci usmilili praznečega podeželja in zaradi njega tudi črne usode bleščečega centra, iz katerega bodo delovali?

Kopičenje izgub odmaknjenih zdravstvenih domov zaradi neustreznih plačil storitev oziroma veliko boljših plačil v Ljubljani in ostalih strnjenih urbanih centrih je samo vrh neznosnosti v centralizirani Sloveniji. Ni ga bilo lahko rešiti. Ko je bilo prosjačenje domov, občin in njihovih skupnosti preslišano, so naposled dializni bolniki zapretili s protestnim shodom pred parlamentarno stavbo. Ne vemo, ali je odločevalce omehčalo to ali pritisk poslancev s podeželja. Kot žal tudi ne vemo, do kdaj se bo še praznilo podeželje. Za dobičke, bolj ali manj v tujo ali vsaj domačih bogatašev last zapravljene družbe, zapirajo vse - od pošt, bank, trgovin in bencinskih servisov. To počenejo v imenu digitalizacije. Digitalizacije, s katero si v postarani državi 124.470 več kot 80 let starih Slovencev, 16 odstotkov v samskih gospodinjstvih, ne more pomagati. Država, z lastniškim drobižem v teh družbah, v glavnem molči ali je z ukrepanjem neučinkovita. Že desetletja!

Veliko huje je, da ob tem digitalizacije ne zmore niti sama. Ničkolikokrat je 15 dosedanjih vlad pogrnilo na vsemogočih digitalnih izpitih. Najhujša ta hip je odsotnost tistega digitalnega programa, ki bi deset tisočem starostnikom olajšal vsaj pot do odločb za dolgotrajno oskrbo in nekaj denarnega dodatka, če jim je že pot v domove starejših zaloputnjena. Minuli teden je kolegici novinarki umrla mama. Pred dobrimi tremi leti je oddala prošnjo za sprejem v dom starejših. Kot 71. so jo postavili v vrsto čakajočih. Takoj ko je bilo lani mogoče oddati vlogo na center za socialno delo za vstop v dolgotrajno oskrbo, je to storila. Do slovesa ni dočakala sprejema v dom niti ocene za dolgotrajno oskrbo. Le prispevek iz pokojnine zanjo so ji trgali.

Druga kolegica, prav tako novinarka, je posredovala pismo, v katerem sorodnica obnemoglega upokojenca na invalidskem vozičku piše, da je on oceno dočakal. A kakšno oceno? Zato ker je z roko še zmogel počasi z žlico do ust, so mu pripisali tolikšno mero samostojnosti, da kot neuvrščen v najvišji kategoriji ni upravičen do sprejema v dom.

Primerov je na tisoče, skupaj s svojci prizadetih na desettisoče. Tudi rešitev pomanjkanja dolgotrajnih delavcev imajo v rokah (ne še v glavah!) politični odločevalci. Za začetek bi se, kot so njega dne že storili, poslanci in vsi funkcionarji lahko odpovedali vsaj 30 odstotkom predvidenega povišanja svojih plač in se s tem izenačili s povprečnim reformnim dvigom plač v javnem sektorju. Denar bi namenili manjkajočim delavcem v dolgotrajni oskrbi. Tudi kakšnemu dodatnemu uradniku na centrih za socialno delo, da ne bodo še naprej smrti starejših hitrejše od njih.

Kljub katastrofi v dolgotrajni oskrbi izven srečnih, že nameščenih v domove in navkljub vedno smejočemu, nesposobnemu ministru za dolgotrajno oskrbo, pardon za solidarno prihodnost, so današnje razmere posledica 14 prehodnih nesposobnih ali vsaj do starejših pišmeuhovskih vlad. Velja, da je boljši slabo delujoč kot nikakršen sistem. Da je sočasno enoodstotni prispevek veliko prenizek celo za uresničitev tega malo, kar ta hip deluje, je jasno. Medtem ko naj bi že letos zmanjkalo vsaj 200 milijonov evrov, bo z morebitno desno vlado padlo v vodo še to malo, kar je.

Polarizacija v maratonskem, že več kot dve leti trajajočem predvolilnem boju, ni toliko vidna v blebetanju, kdo s kom ne bi ali lažno celo bi, pač pa je v razdelitvi na trdne podpornike kapitalu in bogatih na eni in socialne države na drugi strani. Najbolj zlajnana je mantra, da bi ob ohranitvi razbremenitve dohodnine izpred štirih let sedaj najslabše plačani imeli več kot evrskega tisočaka minimalne plače. Res je, a končni pribitek za slabše plačane bi bil 53 evrov, nekaj tisoč evrov bi pridobili bogataši. “Borci” za socialno državo z razbremenitvijo soglašajo, a z dodatkom, da bo nujno uvesti davek na premoženje ...

Soglasni so samo, da bodo odločili volilci. Res bodo. Za podeželje, za revne, za bogate, za socialno državo? V razsutem svetu vladavine kapitala nekaj premisleka o tem, ali naj v Sloveniji Matilda vzame na radar ne le najstarejše, ampak kar vso državo, ne bo odveč. •