Knjižni jezik neomajno brani svoja notranja pravila

Tako kot človek tudi jezik ni nikdar dokónčen ali dokončán, dokler je živ: dokler je v službi narodu za njegovo pisno in ustno sporazumevanje. To je njegov največji cilj. Je zadovoljen z njim. Drugega ne išče. Kljub temu da je človeku zelo ljub pregovor, ki poudarja, da sprememba razveseljuje - po latinsko variatio delectat -, se mu jezik daleč izogiba. Sprememb ne mara, ampak je zadovoljen z dolžnostjo, da se nenehno dopolnjuje. Prilagaja se življenju in raste, ne da bi rušil svoje trajne notranje zakone. Še najbolj to velja za knjižni jezik, saj mora spoštovati svojo slovnico in se po njej ravnati, če želi izpolnjevati svojo vlogo, ki jo igra kot povezovalec naroda. Narečje je svobodnejše v primerjavi z njim, saj ni vezano na zapisana pravila, na katera se bi moralo ozirati in se po njih razvijati. Za narečje je vse dobro in pravilno, vsak izraz in sleherna beseda, vse, kar se porodi v vsakdanjih živih govorih.