Knjižni čebelnjak: Iz knjige v knjigo nabirajo hrano za dušo

Knjižni čebelnjak je bralni klub, ki v Feiglovi knjižnici v Gorici poteka že peto sezono, vodita pa ga domačinki Slavica Radinja in Teja Pahor. “Ideja zanj je nastala med epidemijo. Takrat smo se s prijateljicami dobivale na platformi zoom in se enkrat mesečno pogovarjale o knjigi, ki smo jo prebrale v tistem obdobju. Skupaj smo tudi določale, kaj bomo brale naslednjič. Iz tega zelo ozkega in domačega kroga se je ideja razširila in ugotovile smo, da na Goriškem manjka bralni klub,” pojasni Slavica Radinja, sicer profesorica slovenščine na tehniškem visokošolskem zavodu v Gorici (smer Vega (informatika) in Zois (uprava, finance in marketing). Zase še pove, da je ob tem tudi žena, mama, kulturna delavka, ljubiteljica književnosti in kulture nasploh.

Kjer so knjige doma

“Kulturno dogajanje je sicer pestro na obeh straneh meje in v obeh jezikih, malo pa je takšnih krajev, kjer nisi le pasiven gledalec ali poslušalec. Prav tako se nama je zdelo pomembno, da je to kraj, kjer se vsak udeleženec počuti varno, da izreče svoje misli, ne da bi ga drugi zasmehovali ali sodili. Idejo sva predlagali Feiglovi knjižnici, ker se nama je zdelo, da takšna srečanja sodijo tja, kjer so knjige doma,” doda Teja Pahor, ki je zaposlena na Zvezi slovenskih kulturnih društev.

Slavica Radinja (levo) in Teja Pahor z vprašanji za prvo srečanje Knjižnega čebelnjaka, ko so brali knjigo Pankrt iz Istanbula (Elif Shafak).

Foto: Arhiv NŠk

Svoj prosti čas posveča raziskovanju zgodb: tistih, ki so že napisane, in tistih, ki jih poskuša sama preliti na papir. Slavica in Teja sta prijateljici že vrsto let, obe sta tudi študirali primerjalno književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Slavica tudi slovenščino.

Od klasikov do
prepovedanih “sadov”

“Ime za naš knjižni kljub je nastalo po dolgem prepletanju misli in razmišljanj, a metafora za čebele je v pridnem nabiranju cvetnega prahu in letanja s cveta na cvet. Na takšen način me iz prebrane knjige v knjigo nabiramo hrano za dušo,” razjasni Teja. V lanski sezoni so se “čebelice”, kot se znotraj skupine rade poimenujejo, posvetile svetovnim klasikom. To so dela, ki so prestala preizkus časa in še vedno navdihujejo s svojo globino, univerzalnimi temami in literarno mojstrovino. Ta dela ponujajo vpogled v različne kulture, zgodovinska obdobja in človeške izkušnje, kar jih naredi neprecenljive za vse generacije bralcev.

“V prvi sezoni smo imeli potovanje okoli sveta, v drugi sezoni literaturo na obrobju, v tretji pa žanrsko literaturo,” še oriše Slavica. Letošnja sezona pa je posvečena knjigam, ki so bile zaradi različnih razlogov cenzurirane ali prepovedane. Na seznamu so tako Polovica rumenega sonca, Gospa Bovary, Mojster in Margareta, Če ubiješ oponašalca, Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom, Varuh v rži, Perzepolis ter Kandid ali Optimizem.

Knjižni čebelnjak že pet sezon združuje ljubiteljice slovenske in tuje literature vseh žanrov

Foto: Arhiv NŠK

“V prvih treh sezonah sva se trudili, da je bilo število slovenskih in tujih avtorjev dovolj uravnovešeno, v zadnjih dveh se je tehtnica nagnila bolj na stran tujih avtorjev. Seveda pa vedno izbirava knjige, ki so prevedene v slovenščino, tako da lahko udeleženke berejo v tistem jeziku, ki jim je bliže. Pogosto je to slovenščina, pa tudi italijanščina, angleščina, španščina in celo poljščina,” povesta snovalki Knjižnega čebelnjaka. “Pri izbiri knjig morava upoštevati tudi zalogo v okoliških knjižnicah, pri čemer se rado zgodi, da so knjige, ki se nama zdijo izredno zanimive in dobre, prisotne v katalogih le z enim ali dvema izvodoma. Ne zdi se nama pošteno, da izbereva knjige, do katerih bralke nimajo dostopa, zato naju to dokaj omejuje,” dodata.

Število ne izdaja kvalitete

Kot ugotavljata, je vsak začetek lahko skok v prazen prostor. “Lahko ti uspe, lahko pa je tudi čista polomija. Že na prvem srečanju se je izkazalo, da nisva bili edini v svojem razmišljanju: potrebujemo kraj, kjer smo slišane, kjer skupaj predebatiramo o prebrani knjigi, kjer se pogovarjamo o eni temi, ki jo nato razširimo na vse strani,” razloži Slavica. “Nekatere udeleženke so z nami že od vsega začetka, nekatere pa so se pridružile iz sezone v sezono. Stalnih udeleženk je med deset in 15, včasih pa se nas je nabralo tudi več. Največ nas je bilo takrat, ko smo brali kriminalko, nabralo se nas celo 22,” se spominja Teja.

Letošnje oktobrsko srečanje je bilo še posebej slovesno, saj sta se združila oba goriška bralna kluba in v svoji sredi gostila prevajalko Anito Jadrič.

Foto: Arhiv NŠK

A število udeležencev ni pokazatelj kakovosti. Pri bralnih klubih je namreč tako, da mora vsak priti na vrsto, da pove svoje misli; ko je udeležencev preveč, se hitro zgodi, da ravno ti ljudje, ki so sicer bolj tihi, ne pridejo do besede. “Medve seveda vztrajava, da vsak nekaj pove, a pri velikih skupinah je teže. K sreči je število bralk dokaj konstantno, kar omogoča ravno pravšnje število za dobro in zanimivo debato,” doda Slavica. Nedavnega dvournega srečanja na temo romana Gustava Flauberta Gospa Bovary se je skupaj z voditeljicama udeležilo 15 bralk. Ugotovile so, da delo prinaša zelo aktualno temo, četudi je nastalo pred več kot 150 leti, da nastavlja ogledalo družbi, da nihče od nastopajočih ne premore empatije ... Spraševale pa so se tudi o tem, kako bi Emma Bovary ravnala, če bi živela v današnjem času.

Prevajalka na obisku

Na junijskem srečanju, zadnjem v sezoni, navadno Slavica in Teja poskrbita za presenečenje. “Odzivi na presenečenje so zelo pozitivni. Prva tri leta smo imeli ob zaključku z nami avtorje del, ki smo jih prebrale, in sicer smo gostili Anjo Mugerli, Alexa Kamo Devetaka in Marka Kravosa, kar je dalo poseben pečat pogovoru in tudi dragoceno možnost za vprašanja o ustvarjalnem procesu, snovanju likov ... Lanski zaključek je bil drugačen, saj smo že vedele, da pride gostja oktobra, zato smo članicam predlagale, naj prinesejo knjigo, ki bi jo rade v tistem trenutku priporočale. Niso naju razočarale, na mizi se je nabralo predlogov za nekaj bralnih sezon.”

In res: letošnje oktobrsko srečanje je bilo še posebej slovesno, saj sta se združila oba goriška bralna kluba in v svoji sredi gostila prevajalko Anito Jadrič. “Srečanje obeh klubov sodi v projekt Obmejnost, ki ga financira Ministrstvo za kulturo RS, pri katerem sodelujeta Goriška knjižnica Franceta Bevka Nova Gorica ter Narodna in študijska knjižnica Trst. Ko sva se prvič srečali z Marušo Mugerli Lavrenčič, ki vodi klub Na isti strani v novogoriški knjižnici, smo predlagale, da bi srečanje oblikovale drugače: najprej smo želele povabiti pisateljico ali pisatelja in skupaj prebrati eno njeno oziroma njegovo knjigo. Pri tem bi spet naletele na težave z izvodi, zato smo raje izbrale prevajalko Anito Jadrič. Bralke so lahko prebrale katerokoli delo, ki ga je prevedla iz italijanščine (med njimi Samotnost praštevil, Neapeljski cikel, Novorojen ...), spodbudile pa smo jih tudi, naj preberejo še izvirnik. Iz tega je nastala izredno zanimiva debata, predvsem zato, ker je naš prostor med dvema državama res poseben in se skoraj vsakodnevno srečujemo s prevajanjem iz italijanščine v slovenščino (in obratno) ter pri tem naletimo na dvome, vprašanja in težave,” sta povzeli.

Dragocen projekt

V Narodni in študijski knjižnici Trst imajo o bralnem klubu le pozitivne besede. “Prav lepo je videti, kako se je skupina bralk Knjižnega čebelnjaka v teh letih razširila in razvila. Vsak mesec si vzamejo čas, vse preberejo isto knjigo in se srečajo v prostorih Knjižnice Damirja Feigla, da se pogovorijo. Lepota te skupine je, da je to prava medgeneracijska skupina, v kateri so prisotne vse generacije, od dijakinj do upokojenk. Tudi poklicno so si med sabo zelo različne in tako se soočijo različni pogledi na prebrano ter na svet,” v teh dneh razmišlja Luisa Gergolet, direktorica knjižnice. “Teji in Slavici je uspelo zgraditi pravo skupnost bralk, marsikatera se je tudi bralsko razvila in sedaj bere knjige, ki jih pred prihodom v skupino nikoli ne bi. Vse to je ena glavnih nalog, ki jih imamo knjižnice: gojiti in razvijati bralce, zato je Knjižni čebelnjak tako dragocen projekt za našo knjižnico, hkrati pa primer dobre prakse za vse ostale,” sklene. •