Kljub rekordom zadržani optimizem

Spomladi je v Slovenijo prišlo več turistov kot v enakem lanskem obdobju, kar pomeni, da je slovenski turizem spet na poti rekordov. Te napovedujejo tudi strokovnjaki, ki oddajo ocene v Barometer slovenskega turizma. Večinsko mnenje je, da bo začetek poletne sezone presegel lanskega. Najvišjo rast napovedujejo poljskemu in češkemu trgu. Ob nemških, avstrijskih, italijanskih in hrvaških turistih, ki jih je pri nas največ, se torej krepi obisk tudi iz drugih držav srednje Evrope, kar je dobro, saj gre za goste, ki se bodo zaradi bližine lažje vračali, seveda če bodo zadovoljni.

Pred dnevi je Inštitut za ekonomijo in mir objavil letošnjo lestvico najbolj varnih držav sveta. Slovenija je najvišje doslej, na četrtem mestu, pred njo je med evropskimi državami le Švica, na prvih mestih sta otoški državi Islandija in Nova Zelandija. To sporočilo je za turistično promocijo nadvse dobrodošlo, saj je varnost eden od dejavnikov, ki v nemirnem svetu vse bolj vplivajo na odločitve o potovanjih in o potovalnih ciljih.

Kot tveganje za razvoj turizma v letošnjem letu anketirani strokovnjaki izpostavljajo slabo pretočnost cestnega prometa in slabo letalsko povezanost Slovenije, ki jo obenem bremenijo povišani stroški. Tveganje povzročajo tudi kadrovske težave.

Zaostrene mednarodne razmere torej pozitivno vplivajo na rezultate slovenskega turizma, kar je svojevrsten paradoks, ki pa ni izražen prvič. Turisti se bodo sprijaznili s pomanjkljivostmi, konec koncev jim kaj dosti drugega ne preostane. Nenazadnje so poleti vsi cestni dostopi k jugu zatrpani, ob slovenskih avtocestah velja potrpežljivost na brenerski avtocesti, okrog Zagreba, pri Vidmu …

O letalski povezanosti Slovenije ne velja zgubljati besed, zadeva se počasi postavlja, a na neki veliko nižji ravni, kot bi lahko bila. Težko je razumeti, da se naši državi izogiba Ryanair. Več kot o njih to najverjetneje pove o slovenski avio politiki. Pri povezljivosti naše države čudi, da niso vzpostavljeni dovolj kakovostni obvodi za dostop k nam z bližnjih letališč v sosednjih državah in, denimo, s tržaške železniške postaje. Tako marsikdo obupa, da bi načrtoval pot k nam prek Trsta ali pa ob njegovem obisku skočil še v Istro ali na slovenski Kras ... Trst je v zadnjih letih sicer postal regionalni turistični tiger. Prihodi turistov skokovito naraščajo, ponudba je vsak dan bogatejša in bolje strukturirana, ob nedeljah pa je Trst prepoln slovenskih in hrvaških nakupovalnih izletnikov, ki praznijo tamkajšnje trgovine in odkrivajo čare “mesta v zalivu”.

Ob začetku poletne turistične sezone je torej mogoče oceniti, da je ta tako rekoč pod streho, stara vprašanja pa se bodo pojavila jeseni, saj si turistični kraji za stabilnost poslovanja in nenazadnje zaposlovanja želijo čim daljšo sezono. Posamezni ponudniki imajo lastne prijeme, strukturnih premikov pa ne bo brez strateškega delovanja. V naši bližini je svetel primer preoblikovanje Poreča, ki se je v nekaj letih iz prenatrpanega nizkocenovnika razvil v destinacijo z dodano gastronomsko vrednostjo in novimi butičnimi hoteli, predsinočnjim pa so svečano odprli največjo investicijo v zgodovini hrvaškega turizma, petzvezdični resort Pical z več kot 500 sobami in sedmimi restavracijami. Valamarjev koncept je delovanje skozi vse leto vključno z organizacijo velikih kongresov. Stabilno poslovanje turističnega velikana je spodbuda za celotno mrežo manjših ponudnikov, da v varnem zavetju sestavijo karseda celovito in kakovostno ponudbo.

V Slovenski turistični organizaciji opozarjajo, da je za oblikovanje pogojev za čim večji obisk skozi vse leto potrebna jasnost načrtov in večsektorsko delovanje, saj številne pogoje za razvoj turizma zagotavljajo druge dejavnosti. V prvih korakih se nova vlada ni ukvarjala s turizmom, kar ni nujno slabo, jo pa ta oreh čaka. Tudi kot zagotavljanje stabilnosti okolja za potrebne investicije vključno s hitrejšimi postopki za pridobitev dovoljenj, zagotavljanje boljše povezljivosti, konkurenčnih pogojev za kadrovsko stabilnost, spodbudne povezave vseh, ki delujejo v turizmu in vplivajo nanj …

Pri kadrih deležniki v turizmu izpostavljajo vse višje stroške dela, posledično tudi višje cene gostinskih in drugih storitev. Morda bo glede tega prišel čas, da gre slovensko gostinstvo v še večji meri po poti francoskih in italijanskih kolegov, kjer je ena ekipa, ki dela za kosilo in večerjo, vmes pa je zaprto. Pri tem pa ne gre le za stroške: obedovanje v ožjem časovnem oknu omogoča bolj kakovostno ponudbo s svežimi jedmi in bolj osredotočene ponudnike. Manjši cenovni pritisk bi vsaj malenkostno razbremenil tudi nabavo in omogočil nakup bolj kakovostnih živil. Kar bi lahko bila spodbuda pridelovalcem, torej kmetom, da povečajo domačo pridelavo, ki je pri zelenjavi in sadju zdaj porazno nizka in v posmeh vsem akcijam “jejmo domače”.

Skratka, statistično gledano slovenskemu turizmu ne gre slabo. Kot vselej je hudič v podrobnostih in razpokah, ki se lahko hitro razširijo. A za zdaj velja zadržani optimizem, ki naj se ga nalezejo tudi odločevalci, da bo ob letu v napovedih kakšen problem manj in kakšno pozitivno sporočilo več.