(UVODNIK V 7. VAL) Praznovanje slovenske nepomembnosti

Pred dnevi so na Vzhodu praznovali 76. obletnico ustanovitve Ljudske republike Kitajske. Xi Jinping je s strogo intonacijo naznanil mir, sodelovanje in skupno prihodnost človeštva ter hkrati mirno dodal, da je Tajvan del Kitajske in da naj Zahod pazi, kam vtika nos. Na Zahodu so, kot vedno, slišali samo drugo polovico stavka in prav ta jih je zmotil. Najbrž zato, ker nam dol visi za Tajvan.

Kitajski dan državnosti, “guoqingjie”, ki ga praznujejo 1. oktobra, je spomin na formalno ustanovitev Ljudske republike Kitajske leta 1949. Ulice so polne rdečih zastav, vojaških parad, “takih in onakih” kulturnih prireditev. Za kitajsko družbo je to trenutek, ko se osebna identiteta prepleta z državno pripadnostjo, ko zgodovina, ideologija in tehnološki napredek stopijo v en sam simbolni prostor. Hkrati pa je guoqingjie tudi dan refleksije, paradoksalno praznovanje države, ki disciplinira svoje državljane, hkrati pa jih opremlja z najsodobnejšo tehnologijo.

Na Kitajskem že dolgo govorijo o paradoksih. To je civilizacija, ki na eni strani slavi Maa Zedonga, na drugi pa proslavlja e-trgovino, ki je Amazon niti v sanjah ne dohaja. Država, kjer lahko izgineš, če imaš predolg jezik, obenem pa lahko po telefonu naročiš električni avto, ki ti ga na dom dostavijo hitreje kot pizzo. To je resnična dialektika: železna pest in Silicijeva dolina, le da je ta v Shenzhenu, ne v Kaliforniji.

Zahod je seveda ogorčen. Ko Američani gradijo letalonosilke, je to obramba svobode. Ko Kitajci gradijo vesoljsko postajo Tiangong, je to militarizacija vesolja. Eno dejanje, dva narativa. Dvojna merila so postala globalni standard, sploh na Zahodu.

Medtem ko Evropa še razpravlja, ali bo subvencionirala električne avtobuse ali raje podeljevala dizelske subvencije za kmete, Kitajska gradi največjo mrežo hitrih vlakov na svetu. Medtem ko v Sloveniji iščemo sto izgovorov, zakaj drugi tir še vedno ni končan, se v Pekingu pripravljajo na sprehode po vesolju. Njihovi sateliti snemajo temno stran Meseca, inženirji razvijajo kvantne računalnike, njihova umetna inteligenca pa se uči hitreje od zahodne. Četudi Zahod Kitajski očita avtokracijo, bi si moral priznati eno stvar: brez demokratičnega ping-ponga, ki pri nas zaduši vsak projekt, Kitajci stvari pač izpeljejo.

Ni vse rožnato. Kitajski sistem nadzora je orwellowski, njihove vojaške parade pa najmanj groteskne. No, tudi na Primorskem smo bili letos priča žalostnemu poskusu vojaške parade, in sicer na proslavi ob dnevu priključitve Primorske k matični domovini. Še pomnite, tovariši, ko je po predsedničinem govoru pred Bora Zuljana in Milana Kučana prikorakala četverica vojakov, vrtela puške in streljala v zrak? Če je bil to poskus simbolike, je bila ta simbolika stripovska, ne državna, kaj šele primorska.

Kakorkoli, na Kitajskem, kljub ne ravno rožnati situaciji, ljudje vsaj vedo, kdo drži vajeti. Pri nas pa se igramo demokracijo, medtem ko naš proračun in varnostna politika plešeta v ritmu, ki ga narekujejo v Washingtonu.

Slovenija se Kitajske boji prav toliko, kolikor jo ignorira. Ko pride poceni električni avto iz Shenzhena, govorimo o “invaziji”, ko pa na Čopovi ulici v Ljubljani zgradijo še en McDonalds, pa mahamo s študentskimi boni. Ameriške vojaške baze v Evropi so “zavezništvo”, kitajski telefoni pa “varnostno tveganje”. In spet smo pri dvojnih merilih. Ne gre za realnost, gre za percepcijo. In percepcijo nam že desetletja servirajo iz iste kuhinje: da je Amerika naravna, Kitajska pa umetna. Da je svoboda organska, disciplina pa grožnja.

Ampak - kaj če je ravno obratno? Kaj če smo prav Zahodnjaki tisti, ki živimo v iluziji svobode, medtem ko smo ujeti v algoritme Silicijeve doline, v Natove vojaške doktrine, v bruseljsko birokracijo? Kitajci vsaj priznajo, da jih vodi partija. Mi pa živimo v predstavi, da nas vodi ljudstvo. Čeprav vsi vemo, da volitve odločajo tisti, ki obvladujejo ekonomijo, medije in finančne tokove.

In ne, to ni apel, da moramo Xi Jinpinga postaviti na steno ob Prešerna in Trubarja. Le pošteno do sveta bi bilo, če bi začeli gledati z odprtimi očmi. Da Kitajska ni zgolj avtoritarna grožnja, ampak tudi tehnološki motor, ki bo v naslednjih desetletjih diktiral tempo, tako kot je Amerika diktirala prejšnjih sedemdeset let.

Na Kitajskem so ta teden praznovali moč države. Mi pa praznujemo svojo večno nepomembnost. Naši prazniki so povečini prazni - dan kulture, ki se ga izkorišča za politična obračunavanja; dan državnosti brez prave države; dan samostojnost brez samozavesti. In če je naš največji nacionalni ponos to, da je punca iz Sevnice poročena z inkontinentnim norcem na čelu največje svetovne velesile, potem smo res padli tako nizko, da bi nam še Kitajci z veseljem posodili svojo lestev. Samo zato, da bi se lahko povzpeli iz lastne luknje provincializma.