Kekčeva pesem seže tudi na Primorsko. 60 let kasneje Kekec, Rožle in Mojca spet v dolini Trente.

Globoko v zavest slovenskih in tujih mladih literarnih navdušencev so se vsidrale kar tri Vandotove planinske pripovedke o Mežnarčevem Gregcu s pravim imenom Kekec. Vandot jih je objavil v mladinskem časopisu Zvonček, sicer z nekajletnim razmikom, vsako v 12 mesečnih nadaljevanjih. Prva, Kekec na hudi poti, je izšla leta 1918, Kekec na volčji sledi 1922, zadnja, Kekec nad samotnim breznom pa 1924. Kot navaja literarni zgodovinar Miran Hladnik, je urednik Zvončka Engelbert Gangl leto po izidu “samotnega brezna” prejemal hvaležna pisma mladih bralcev, kar dokazuje, da je Kekec že pred filmsko različico veljal za domačo senzacijo. Hladnik trdi še, da je izstopal že s svojim obsegom, ki ga je z 49.000 besedami “skoraj za en roman” in mu težko najdemo vzporednice tako v sočasni mladinski literaturi kot v planinskih pripovedkah za odrasle.

Kekec na daljnem vzhodu?

Kekčeva mednarodna popularnost se je začela s filmom, nadaljevala pa s prevodi, ponatisi, slikanicami in gledališkimi predstavami. Leta 1951 je luč sveta ugledal prvi film Jožeta Galeta z naslovom Kekec, ki je istega leta prejel tudi Zlatega leva na Beneškem filmskem festivalu v kategoriji otroških filmov. Obenem velja tudi za prvi slovenski celovečerni mladinski film, osnovan je bil na tretji iz serije pripovedk, Kekec nad samotnim breznom. V kinematografih si ga je premierno ogledalo kar 62.855 gledalcev, kasneje pa je našel pot tudi v bolj oddaljene dežele. V okviru jugoslovanskega filma so ga leta 1957 predvajali tudi na Kitajskem, v Argentini ...