Kei Krameršteter: Pijani nemci, račkr na riti in resna umetnost

Kei Krameršteter se začetkov spominja brez posebne romantike, prej kot nečesa povsem običajnega. Najprej so bili zvezki, robovi listov in tisto značilno čečkanje med poukom. “Najprej je bilo to standardno čečkanje po zvezku,” se nasmehne. Risala je od nekdaj, a sčasoma je opazila, da se vedno znova vrača k istemu motivu - očem. Zakaj ravno oči, danes ne zna več natančno razložiti. Morda zato, ker zahtevajo potrpežljivost, opazovanje in občutek za detajl. Torej stvari, ki danes zaznamujejo njen pristop k realističnim tattoojem.

Pot od umetniške gimnazije v Kopru do lastnega studia ni bila romantična. Bolj improvizirana, mestoma surova. Brez jasne strukture, brez nekoga, ki bi stal ob strani in popravljal napake sproti. Vajeništvo, ki bi moralo pomeniti prenos znanja, je bilo zanjo pogosto bližje samoučenju. “Prišla sem, pripravili so mi postajo, potem pa je mentor šel na kavo. In sem bila tam. Znajdi se,” pove brez olepševanja. Prvi koraki so bili tako kombinacija poguma, negotovosti in improvizacije. Za vsako uro takšnega “učenja” pa je še plačevala. “To je bil kar pogost model - vajenec plača mojstru. In včasih ne dobi ničesar.” Prav ta izkušnja je danes ena od stvari, ki jih v svojem studiu zavestno obrača na glavo.

Prav zato danes vztraja pri drugačnem pristopu. Apollo Tattoo ni le njen projekt, ampak prostor, kjer se uči več ljudi hkrati. Kolektiv petih ustvarjalcev, vsak s svojim slogom. Od realizma in nadrealizma do dotworka, ornamentike in ilustracije. “Hotela sem nekaj, česar nam v Istri manjka - tetoversko skupnost. Da ne gleda vsak samo nase.”

Največji izziv so družbena omrežja

Studio je odprla v prostoru, ki je bil, kot pravi, potreben temeljite obnove, a ga še danes krasita dva oboka, ki sta jo takoj prepričala. “Videla sem potencial.” Danes prostor diha drugače. Je urejen, videti je številne antičnogrške ornamente, v njem prevladujeta črna in zlata barva. A prostor ni zanimiv le zaradi estetike, temveč zaradi dinamike med ljudmi. “Vedno se nekaj dogaja, vedno nekdo dela, vedno nekdo nekaj razlaga. To se čuti.”

A če je prostor svetel, je realnost poklica precej bolj trda. “Danes ni dovolj, da si dober,” pove brez zadržkov. “Lahko si najboljši na svetu, a če te ni na Instagramu, si nič.” Socialna omrežja so postala nujen del posla - paradoks, ki ga sprejema, a ga ne romantizira. “Veliko slabih tattoojev je razprodanih mesece vnaprej. Samo zato, ker se ljudje znajo prodati.”

Pri tetoviranju je na prvem mestu higiena, poudarja 26-letna Kei Krameršteter iz Kort.

Foto: Osebni Arhiv

Kljub temu večino strank še vedno dobi v lokalnem okolju. Koper ostaja majhen svet, s svojimi predsodki in posebnostmi. “Ljudje pogosto ne vedo, kaj je dober tattoo. Iščejo cenejšo varianto, mislijo, da 20 evrov ne naredi razlike.” A razlika je, poudarja, pogosto prav v znanju, izkušnjah in predvsem higieni.

“Higiena je 90 odstotkov dela,” poudari. “Ni stvar v tem, kako lepo rišeš, ampak kako pripraviš prostor.” Razlika med čistim, razkuženim in sterilnim za mnoge ni samoumevna, za tetoverja pa je ključna. “Vse mora biti zaščiteno, vse za enkratno uporabo. Dovolj je ena napaka, ena kontaminacija”. Stranke tega pogosto ne opazijo. “Zato jaz vedno pripravljam stvari pred strankami. Da vidijo, kaj se dogaja.”

Higiena, tehnika in odgovornost

Prav nevednost je pogosto razlog za napačne odločitve. Kei brez težav zavrne motiv, za katerega ve, da ne bo obstojen ali izvedljiv. Velikokrat zavrne tattooje na prstih - tam se koža bojda težje zaceli. Podobno velja za prevelike motive na premajhni površini. “Največja napaka? Preveč naenkrat, na premajhno mesto. Na koncu vidiš samo packo.”

Tudi sama se je učila na napakah. Danes bolj premišljeno gradi kompozicije, razmišlja o prihodnjih nadgradnjah, o prostoru, ki ga tattoo pušča za naslednje ideje. “Ko delaš prvi tattoou, ga hočeš gledati ves čas. Ampak moraš misliti naprej.”

No, resnosti poklica in odgovornosti navkljub, v tattoo studiu na Prešernovem trgu ne manjka absurdnih trenutkov. Kei se ob tem le nasmeje. “Enkrat so prišli trije ali štirje pijani Nemci in si zaželeli tattoojev račk na riti,” se spominja. Naredila jih je - vsem. “To je bil eden tistih momentov, ko si rečeš: okej, tudi to je del poklica.”

Apollo Tattoo slovi po realističnih tetovažah.

Foto: Osebni Arhiv

Takšni prizori razkrivajo še eno plast tetoviranja - med umetnostjo, obrtjo in spontanim, skoraj turističnim impulzom. “Včasih je tattoo spomin, ne perfekcija” pravi. A tudi takrat ostajajo pravila enaka: higiena, tehnika in odgovornost.

Njena lastna filozofija tetovaž je osvobojena klišejev. “Jaz nimam tattoojev z globokim pomenom,” pove odkrito. “Delam jih, ker mi je nekaj lepo.” Po njenem mnenju tetovaža ne potrebuje zgodbe, da bi bila legitimna. “Lahko pa pomen pride kasneje. Ali pa sploh ne.” Ta odnos se preliva tudi v delo s strankami. Pomembna je komunikacija, kemija. “Lahko naredim najboljši tattoo, ampak če se ne ujamemo, nima smisla.”

Želi si, da tattooji ne bi izgledali več kot tattooji

Čeprav je stigma tetovaž manjša kot nekoč, še vedno obstaja. “Starejše generacije ... še vedno kdaj začutiš pogled.” Spomni se gospe, ki je na ulici prestavila torbico na drugo stran. Ali pijanega mimoidočega, ki je člane njene tetoverske ekipe vprašal, zakaj so “umazani”. “Ampak večinoma ljudje ne rečejo nič. Samo mislijo si svoje.”

Kei se s tem ne obremenjuje. Bolj jo zanima razvoj, lasten in kolektivni. “Hočem priti do točke, ko tattoo ne izgleda več kot tattoo. Ko izgleda kot slika.” Zaveda se, da je pot dolga. “V tem poklicu ni vrha. Vedno je nekaj, kar lahko izboljšaš.”

In prav to jo drži v pogonu. Delo od ponedeljka do sobote, risanje ponoči, ideje, ki čakajo na čas, ki ga ni. A kljub tempu ostaja jasno: Apollo Tattoo ni samo prostor za tetovaže, je tudi prostor učenja, eksperimenta in skupnosti. In morda prav v tem - ne v igli, ne v barvi, ampak v odnosu - leži razlika med čečkanjem po koži in umetnostjo.