Kdo se izogiba besedi vojna

Napovedi hitrih zmag so stalnica vseh vojn. Skoraj vedno se izkažejo za politične fantazije. Edino, kar pade z zanesljivo natančnostjo in hitrostjo, so ljudje. Ob vojaškem osebju običajno civilisti. Med njimi tudi deklice iz dekliške osnovne šole v Minabu v Iranu, ki niso odločale o politiki ali vojaški strategiji, pa so kljub temu postale njun neposredni rezultat. Med ameriškim raketiranjem postojank Iranske revolucionarne garde v Minabu ob Hormuški ožini je ena od raket zadela dekliško šolo Dobro drevo. V šoli, ki nosi ime po rastlini, ki v islamu simbolizira rast in trajnost, je po podatkih iranskih oblasti umrlo 168 deklic. Število žrtev potrjujejo tudi Združeni narodi.

Posnetki kažejo, da je poslopje tik ob šoli zadela ameriška raketa Tomahawk, ki je najverjetneje poškodovala tudi izobraževalno ustanovo. Predsednik Donald Trump je zanikal, da bi deklice ubila ameriška raketa. Še več. V svojem grotesknem slogu je izjavil, da so iranske sile raketo Tomahawk same izstrelile nad šolo. “Po tem, kar sem videl, je za to odgovoren Iran,” je novinarje na svojem sinjem predsedniškem letalu podučil Trump, ki se je večkrat sam razglasil za mojstra prepoznavanja lažnih novic.

Ob njegovem sprenevedanju je sicer sila zanimivo opazovati, kako si predsednik in drugi ameriški politiki lomijo jezike, samo da jim ne bi bilo treba izreči ene same besede: vojna. Beseda je pretežka, preveč zavezujoča, predvsem pa ustavno nevarna. Zato raje govorijo o “misijah”, “operacijah” ali “ciljno omejenih posredovanjih”. Vojna je vedno nekje drugje. Nikoli tam, kjer dejansko poteka. “Trenutno nismo v vojni. Že štiri dni smo na zelo specifični in jasno določeni misiji,” je samozavestno dahnil predsednik predstavniškega doma ameriškega kongresa Mike Johnson.

V Washingtonu očitno ni problem orožje, eksplozije ali mrtvi. Problem je terminologija. Razlog za to je preprost. Ameriška ustava daje pravico do razglasitve vojne kongresu, opozarja Charlie Savage, dopisnik New York Timesa. Če ni vojne, ni ustavne ovire. To že dolga leta izkoriščajo tako republikanski kot demokratski predsedniki. Vojna brez imena je pač politično udobnejša. Se sliši znano? Vladimir Putin ni napadel Ukrajine. Sprožil je “posebno vojaško operacijo”. Tudi tam naj bi šlo za hitro, omejeno akcijo. Nekaj dni streljanja in pobijanja, morda teden. Danes, štiri leta pozneje, vojna še vedno traja, število mrtvih zgolj na ruski strani se je po nekaterih ocenah povzpelo nad milijon. Realnost ima neprijetno navado, da ignorira politične evfemizme.

Gal Beckerman iz tednika The Atlantic piše, da se ameriški voditelji izogibajo uporabi izraza vojna ne le zato, da bi se izognili odgovornosti, ki jo prinašajo polne krste, temveč tudi zaradi negativnih konotacij, ki jih ta izraz vzbuja pri prebivalcih ZDA. Za večino je vojna, po izkušnjah iz Iraka in Afganistana, zgolj še beseda za “blato” ali “močvirje”(quagmire), v katero se rade zagozdijo ameriške vojaške sile. Beseda prikliče v spomin vojne zločine in prizore mučenja v Abu Ghraibu, eksplozivne naprave v Falluji, ki so pobile desetine ameriških vojakov, ali paničen umik iz Kabula.

Tako kot Putinova posebna operacija v Ukrajini, tudi Trumpova operacija Epski bes v Iranu za zdaj še ni dosegla želenih rezultatov. Trump in izraelski predsednik Benjamin Netanjahu, ki je potegnil Američana v konflikt, sta si zadala spremembo iranskega režima. A kljub neprestanemu raketiranju in dekapitaciji celotnega vrha iranskega režima, vključno z vrhovnim vodjo ajatolo Alijem Hamenejem, se zločinski iranski režim ni sesul. Hierarhija oblasti v teokratski državi ni piramidalna: ob verskem voditelju imajo moč tudi Iranska revolucionarna garda, redna vojska in varnostno-obveščevalni aparati. Zato likvidacija ajatole sama po sebi ni dovolj. Predstave o množicah, ki bodo spontano preplavile ulice in zrušile oblast, so ostale zahodna projekcija, ne iranska realnost. Namesto pričakovanega progresivnega voditelja, naklonjenega ameriškim interesom, je po smrti Hamenejev oblast prevzel njegov sin Modžtaba Hamenej. Zunanji pritisk ni povzročil razpada, temveč konsolidacijo. Hamenej, najbrž skrit v bunkerju, je prevzel najsmrtonosnejšo službo na svetu.

Kljub Trumpovim trditvam, da je najmogočnejša vojska popolnoma uničila sovražnikovo mornarico, komunikacijske in zračne sile, še vedno ni jasno, koliko raketnih sistemov in dronov ima nasprotna stran še na voljo. Zato je težko oceniti, kako močna je Islamska republika Iran v resnici. Ali se je ameriški predsednik uštel in se, opit od zmage v Venezueli, brezglavo vpletel v novo vojno? Iran ni Sirija, Libija ali Venezuela. Iran ni neka banana republika. Je naslednica več tisoč let stare Perzijske civilizacije. Njen duh bo težje zlomiti kot duh katere koli druge države. Nemara bodo Američani in drugi morali priznati, da bo za to potrebna prav tista beseda, ki se ji radi izogibajo. Vojna. Upajmo, da ne bo dolga.