(UVODNIK) Kdo bo uspel prepričati volilce?

Idejni pogledi slovenskih volilnih konkurentov so zelo različni. Dokaj jasno se odsevajo pri zunanji politiki ali odnosu do nekaterih simbolnih prelomnic slovenske zgodovine. Nadaljuje se razlikovanje med “rdečimi” in “črnimi” glede temeljev državnosti, vrednot tega in onega časa, “svetosti življenja” … V dobi vse večje formalne odprtosti prostora javne besede s precejšnjim začudenjem spremljamo poenostavljanje vseh sort pogledov zagnanih analitikov in “analitikov”. Če so starejši obremenjeni, bi zaradi časovne oddaljenosti smeli pričakovati širši, manj ideološki pogled mlajših. Žal pogosto ni tako. V dobi instant informacij, ko atributi biti viden in glasen premagujejo razprave z argumenti in tehtanjem dejstev, se krepi aktivizem, ki (pre)pogosto polarizira družbeno tkivo na “naše” in “vaše”. Sicer pa, v času vojn, najbolj izključujočih stanj nasploh, kaj drugega pravzaprav težko pričakujemo.

Brazgotine, ki jih puščajo vojne, so vse globlje. Kot na sliko Doriana Graya se zarisujejo na javne podobe politikov, ki jim urejanje sveta v tem desetletju ne gre zares dobro od rok. Vsak dan znova imajo na vesti mrtve in pohabljene ter številne za vselej nesrečne matere, žene in otroke.

Slovensko ljudstvo ne mara pretiranega zategovanja in preveč odločne roke, kar pa obenem ne pomeni, da bo šlo na vsak mavrični ples.

Vsakršen, še tako gorak mir je veliko slajši od katere koli vojne. Te nikoli niso pravične. In ob njihovem koncu so dogovori, ki so vselej kompromis, praviloma ga izrišejo veliki. Nekje globoko v sebi Italijani še danes objokujejo Istro in Dalmacijo, Slovenci Celovec, Trst in Gorico, Avstrijci Južno Tirolsko, Madžari Prekmurje, Hrvati Hercegovino, da o zdaj bolj zdaj manj prikritem ječanju Srbije o Kosovu niti ne govorimo. A spoštovanje mednarodnih dogovorov šteje. Četudi s stisnjenimi ustnicami, kar je veliko bolje kot s figo v žepu.

Videti je, da bodo mednarodne teme s kategoričnimi stališči in pozivi k takojšnjim prekinitvam sovražnosti v Gazi tudi v prihodnjih mesecih gorivo dela slovenske politike. Sporočila so jasna in nedvoumna, odločenost velika, učinka pa na žalost ni pravega. Razen navznoter, da je bilo storjeno vse, kar je v naši moči in da smo kažipot moralnosti in pravičnosti za mednarodno skupnost.

Domače teme so v senci pomembnih govorov na velikih odrih videti kot neka sosedska zadrega. Koalicija in njena vlada, ki sta v četrtem letu mandata, kar je svojevrstno sporočilo o trdnosti in zaupanju partnerjev, sta se lotili urejanja številnih perečih zadev in težav družbenih podsistemov. Sprva z nepopolnim kabinetom, ker je bilo treba počakati na referendumski izid izsiljenega ljudskega glasovanja o vladi, na katerem pa so volilci omogočili premierju, da odloča o številu resorjev.

Nekatere akcije “novih obrazov” v slovenski politiki so bile precej na horuk, kar pogosto s pridom izkoristijo spretni stari mački z zajetno kilometrino. Urejanje zdravstva in čakalnih vrst je že en tak primer. Dolgotrajno oskrbo, nujno medgeneracijsko podporo v starajoči se družbi, je vlada po vseh kolobocijah in odpovedih pripeljala do financiranja, zdaj morajo uskladiti še košarice pravic in pravila porabe. Ključno vprašanje je, s katerimi začetimi reformami bo koaliciji uspelo priti v ciljno ravnino. Videti je, da stanovanjska gradnja dobiva zagon, ki je sicer v razkoraku s preveč širokogrudnimi obljubami, precej krčevito se dogaja v kmetijstvu, nekateri najtrši orehi, ki bremenijo Slovenijo že skozi več mandatov, pa ostajajo.

Nič se ne dogaja z reformo javne uprave, tem skrbnikom neskončnih postopkov na vseh ravneh, ki dušijo številne infrastrukturne in podjetniške pobude v državi, vključno s čim prejšnjo gradnjo novih prometnic. Slovenija stoji na cestah, zeleni prehod gor ali dol. Žalostno je, da sploh ni videti, da bi kdo vedel kaj in kako. Zadnji flop je kolaps na cestah ob gradnji protivetrnih ograj, ki bo promet prek Rebernic ovirala najmanj poldrugo leto, kar je čez prst neskončno več, kot ga bo v življenjski dobi teh ograj ovirala burja!

S številnimi, tudi prometnimi zagatami, je tesno povezana decentralizacija Slovenije. Ker bi se morali delu pristojnosti (in denarja) odpovedati tako občine kot država, je Slovenija vodenoglavec z omejenim gibanjem in čudaškimi vrlinami. Pokrajine so nuja za urejanje skupnih regionalnih zadev: to vidimo v nekaterih okoljih pri komunali, nadzoru, vodooskrbi in nenazadnje rabi Soče, za katero ima vsaka občina svoj cenik …

Jasno je, da se vsega ne da naenkrat. So pa volilni glasovi zelo odvisni od tega, kaj so prioritete in kako so bile uresničene predvolilne obljube. Seveda je pomembna tudi tehnika delovanja izvršne oblasti. Slovensko ljudstvo ne mara pretiranega zategovanja in preveč odločne roke, kar pa obenem ne pomeni, da bo šlo na vsak mavrični ples. Ključ je v meri, kot pravzaprav pri vsem. Tudi pri stopnjevanju predvolilnega boja, za katerega je treba upati, da ne bo ohromil države in bo razprava, ne pa zgolj neka predstava z metanjem polen pod noge in sanjavami zgodbami influencerjev. Da bo imel, skratka, elemente zgodb, ki jih glasno sporočamo svetu.