Kako se spominjate padca berlinskega zidu?

> Aleš Berger, prevajalec in pisatelj, prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo (2017): “Kako so dirjali dnevi, kako je hrumel čas! Še zdaj se vidim, ko, drugi mesec bivanja v Franciji, tistega oktobra 1989 vsak večer pozno v noč sedim pred televizorjem v mednarodnem prevajalskem središču v Arlesu in občutim in vem, da se prelamlja in drobi svet. Bili so prebežniki na prepolnih vlakih, povorke sveč po ulicah, jok po cerkvah, bil je neki nagnusni Honecker, ki se je davil v smrtnem poljubu zgodovine, a zdaj so tukaj prvi kamni iz podirajočega se berlinskega zidu, neposredni TV prenos iz do včeraj prepovedanega kraja, in so banane in kokakole, ki se jih kot nebesne mane radostijo prišleki iz sivega sveta, obarvanega v rdečo, ki se nepreklicno kruši. In z mano kolegi(ce), zvečine iz vzhodnega bloka, s katerimi si pred ekrani in za mizo delimo dolge večere navdušenja, radosti in upanja! Koliko grenkih zgodb je za mnogimi od njih, ki se zdaj iztekajo k dobremu koncu! (Le neki čuden tipček se kar skriva v svoji sobi; najbrž mu je tesno ob misli, kaj ga čaka v demokratično prebujeni domovini ...) Rad se spomnim tistih zanosnih dni in ur, ki sem jih na tujem doživljal dosti bolj intenzivno, kot bi jih bil v vsakodnevni rutini domá, dosti bolj viharno in obenem bolj ponotranjeno - in nič pomislil, kot te dni kdaj pa kdaj, kaj je danes z graditelji in, še bolj, z razbijalci zidu.”