Kaj pa če imajo Greta, Nika  ... prav?

Človeška narava je taka, pravijo, da veliko laže delujemo proti nečemu, kakor da bi kaj dobrega podprli. Laže iščemo napake. Laže se jezimo, kakor se veselimo uspehov. Še zlasti uspehov drugih. Delni odgovor na vprašanje, zakaj je tako, se baje skriva v prvobitnem instinktu po ohranjanju vrste, po pradavnem vzgibu ostajati na preži, ker je nevarnost (bila) vsepovsod. Danes v obliki lažnih novic preži na spletu in seje nezaupanje.

Obrambni mehanizmi so zagatna reč. Še bolj zagatni postanejo, ko jih zazna in razpihuje kapital, brez telesa in duše, brez politične barve, vendar z željo, da bi množil in ostal v rokah peščice. Ponavljanje, da smo razdeljeni, namreč ne more koristiti družbi, koristi pa tistim, ki nas vsak dan znova vodijo žejne čez oceane pitne vode. Zakaj bi poudarjali, da o marsičem domala vsi soglašamo, če lahko iščemo razprtije? Zakaj bi soglašali, da si vsi želimo bolj zdravega okolja, bolj ljubečih odnosov, več blagostanja, več sprejemanja, več vsakršnega miru?

Greta Thunberg, Nika Kovač, Francesca Albanese in še marsikdo dokazujejo, da lahko v tej družbi, v tem svetu, leta 2025 delujemo drugače kakor z uporabo klica v sili “tako pač je”. Kar pa žal ne pomeni, da njihovo delovanje v dobro vseh naleti le na odobravanje, hvaležnost in spoštovanje. Vsakdo, ki ga je življenje pripeljalo na pot zavzemanja za dobrobit tudi najšibkejšega člena družbe, za spremembe na bolje, za okolje, v katerem bi se vsak počutil sprejetega, vrednega dostojnega življenja, ali na kratko - za socialno državo, naleti na odpor. “Mar te ženske nimajo boljšega dela?” globokoumno zapiše anonimni komentator.

Greta Thunberg, recimo, je tista aktivistka, ki se je avgusta 2018 odločila špricati pouk in pred parlamentom v Stockholmu z napisom “Šolski štrajk za podnebje” opozarjala na problematiko uničevanja narave. Spodbudila je globalno gibanje za podnebno pravičnost, ki so ga podprli zlasti mladi. Danes se 22-letno dekle zavzema tudi za pravice palestinskega ljudstva, zato se je pridružila 500 aktivistom, ki so se na več kot 40 plovilih podali na pogumno pot Global Sumud Flotille, da bi v Gazo dostavili človekoljubno pomoč. Z aktivisti je pristala v zaporu in doživela brutalnost izraelske represije. A je to ni ustavilo. Z ostalimi aktivisti ves čas opozarja, da oni niso pomembni, pomembni so ljudje v Gazi.

Ekipa Inštituta 8. marec je po zgodovinski uspešni akciji zbiranja več kot milijona podpisov za dostopen in varen splav v Evropski uniji svoj sedež začasno preselila v Bruselj, kjer bo morala o nujnosti pravice, ki jo imamo pri nas zapisano v ustavi, prepričati evropsko politično elito. Prvo ime mednarodnega gibanja My Voice My Choice s sedežem v Sloveniji je Nika Kovač. Nika odkrito pove, da jo je marsikdaj strah, kaj bo, če s pobudo na koncu ne bodo uspešni. Kar pa še ne pomeni, da se bodo predali malodušju. Pri nas so že uspešno podprli referendum o pravici do pitne vode, in tudi aktiviste iz Soške doline, s katerimi so končno dosegli omejitev izpustov sosežiga v Anhovem ter še prej slavili z redefinicijo kaznivega dejanja spolnega napada in posilstva po modelu le ja pomeni ja, kar je - čudeži obstajajo - podprla tudi desnica. Njihov ponarodeli bojni krik “fajtamo dalje”so uporabili tudi za obsodbo genocida v Gazi. Besede genocid se ne bojijo.

Tudi Francesca Albanese, pravnica in posebna poročevalka Združenih narodov za človekove pravice Palestincev na zasedenih ozemljih, je glede genocida jasna. Tudi zdaj, ko je podpisano krhko premirje, poziva k budnemu spremljanju dogajanja v Gazi. Še več, če njo vprašate, ima vsak možnost, da po svojih močeh pomaga Palestincem. Nismo nemočni, naše najmočnejše orožje je bojkotiranje podjetij, ki posredno ali neposredno podpirajo “ekonomijo genocida” in z njo celo služijo, poudarja. Od Coca-Cole do Amazona, od platform Spotify, Booking.com, Airbnb do deodoranta Old Spice in ostalih proizvodov P&G. Seznam je dolg in se dopolnjuje na aplikaciji No! Thanks. Samo ne recite, da smo nemočni. Vprašajte kavnega velikana Starbucks, ki se mu je (tudi zaradi bojkota) vrednost zmanjšala za deset odstotkov.

In to so le tri od mnogih aktivistov in aktivistk, ki so bili in so dragoceni, ker nam dokazujejo, da je mogoče “tako pač je” zamenjati s “tako pač ni”. Pa čeprav jih družijo tudi neutemeljene kritike in sovraštvo. Danes bi najbrž Jožica iz Spodnjih Obrekljivcev na Facebooku še Nelsona Mandelo in nedavno preminulo Jane Goodall poslala delat “kaj pametnejšega”. A bistveno je, da ju to pri boju ne bi ustavilo. Kakor podobni komentarji ne ustavijo nikogar, ki dokazuje, da je vsak dan nova priložnost za dejanja v dobro skupnosti. Nismo vsi Greta. Smo pa lahko aktivni državljani. Junaštvo je včasih že z nasmehom pozdraviti tečnega soseda ali se zoperstaviti sovraštvu v komentarjih, po spletu in med svojimi bližnjimi. Zen budizem menda uči, da je bolečina neizogibna, trpljenje pa si vselej sami izberemo. Greta, Nika, Francesca bi lahko izbrale lagodno življenje, pa niso. Ne zato, da bi v nas vzbujale slabo vest. Da bi tudi mi laže izbrali “tako pač ni” in nekaj premaknili. Pa magari tako, da smo tiho, ko bi komu raje zabrusili, da je kreten. Kretena itak ne bi spremenili. Sebe lahko. •