Feri Lainšček: “Kadar pišem, moji mrtvi oživijo”

Še preden se oglasi prvo načrtovano vprašanje, intervju že krene svojo pot. Ko po rokovanju beseda nanese na Istro, Feri Lainšček omeni, da se je svojčas veliko družil s pisateljskim kolegom Marjanom Tomšičem. “Lepo ga pozdravite! Že kar dolgo se nisva slišala ...” In ko omenimo, da Taras Kermauner njuni literaturi primerja v obsežni spremni besedi k Lainščkovemu romanu Ki jo je megla prinesla iz leta 1993, pisatelj veselo prikima: “Prav včeraj me je razveselila novica, da bo Televizija Slovenija 8. februarja, na kulturni praznik, predvajala film Mokuš, pred dvajsetimi leti posnet po tem romanu. Film je imel zelo čudno usodo. Že dvajset let čakam na njegovo televizijsko premiero. Nikoli ni dočakal normalne distribucije po kinematografih, prav tako ga ni predvajala televizija, čeprav je bila koproducentka. Zame bo televizijska premiera velik dogodek.”

Nagrada večer po nagradi?

“Na domači kraj smo pripeti z nevidno elastiko, ki se po našem odhodu nekaj časa napenja, v nekem trenutku pa postane močnejša od nas. Tedaj nas začne vleči nazaj.”

“Res je!”

Zakaj pred dvajsetimi leti ni bilo premiere? Baje je prišlo do sporov ...

“Bilo je veliko hudega, revščina je bila neusmiljena, mama in oče sta ves čas bíla boj, ki se ga nisem zavedal. Oziroma: kot otrok sem se ga zavedal, kot odrasel pa sem ga potisnil v nezavedno.”