Jusi ohranjajo kulturo zemlje

V Sloveniji je država (tedaj Jugoslavija) po drugi svetovni vojni nacionalizirala skoraj vso vaško zemljo in s tem prekinila dolgoletno tradicijo jusov. Kako je bilo v Italiji?

“V Italiji so zemljo vzeli že prej, leta 1927, s tako imenovanim fašističnim zakonom, ki je dal vso srenjsko in jusarsko zemljo v upravljanje občinam. Zato je tudi pri nas jusarstvo zamrlo. Na Padričah smo leta 1972 ustanovili koordinacijsko združenje kraških vasi - člani tega združenja so vsa športna, kulturna in gospodarska društva vasi Padriče, Bazovica, Gropada, Trebče, Bane in Ferlugi - in preko tega koordinacijskega združenja se je začelo obujati tudi gibanje jusarjev.”

PROFIL: Čuvaj zemlje

Karlo Grgič je simbol jusov. Tiste danes nenavadne, starodavne oblike sobivanja z zemljo. Pravzaprav ne lastnine, kajti klasična lastnina pomeni imeti možnost to lastnino prodati, uničiti, karkoli. Pri jusih, srenjah in drugih oblikah agrarnih skupnostih gre za to, da imajo člani te skupnosti, staroselci, ki na zemlji bivajo že več generacij, pravico to zemljo uporabljati, ne pa prodati, kaj šele uničiti. Za to se Karlo Grgič z izjemno strastjo bori že več desetletij. Živi na Padričah, kjer se je rodil leta 1943 in kjer so po jusarski zemlji stopali njegova mama in oče, nona in nono in pred njimi več deset generacij. “Moja družina je bila zmeraj za vas. Še moja mati je rekla: 'Tisti, ki ne št'ma svojega, tudi drugega ne.' In je tako, je res tako!” brez premisleka odgovori na vprašanje, kaj ga žene, da že leta nešteto ur namenja agrarnim skupnostim. Živeti v vasi, z vasjo, za vas se mu zdi samoumevno že od mladih nog. Leta 1967 je pomagal ustanoviti športno društvo Gaja, ki ga je dolgo vodil kot predsednik, bil je v gozdni zadrugi, leta 1972 pa je bil med pobudniki ustanovitve koordinacijskega združenja športnih, kulturnih in gospodarskih društev vasi Padriče, Bazovica, Gropada Trebče, Ferlugi in Bane. In prav v njem so obudili gibanje jusarjev, ki je v Italiji zamrlo zaradi državnega fašističnega zakona leta 1927, ki je vso jusarsko zemljo dal v upravljanje občinam. Bil je tudi predsednik Zveze slovenskih športnih društev in dolgo tajnik in blagajnik pri Slovenskem deželnem gospodarskem združenju. Po končani osnovni šoli v domači vasi in nižji trgovski šoli se je zaposlil kot vajenec, nato je bil deset let tržaški mestni redar. Zatem je postal obrtnik, skupaj z bratom sta imela delavnico za popravilo avtomobilov. Obenem sta skrbela za kmetijo, na kateri so kot zadnji na Padričah še imeli krave. Zdaj je upokojenec, a dejaven kot le kaj. Še vedo je aktiven koordinator treh desetin jusov in srenj tržaške pokrajine, kot dolgoletnega predsednika vsedržavne konzulte agrarnih skupnosti Italije ga vabijo v mnoge kraje, da jim razlaga bistvo jusov. Kako bo z jusom njihove družine, je še vprašanje, pravi, a hkrati doda: “Vse bo tako, da bo prav.” Ima dve hčeri in tri vnuke.

Zdaj imate močno združenje agrarnih skupnosti tržaške pokrajine. Koliko vas je, kako delujete?