Jurij Hudolin: Srečevanja, ki se po domače rečeno rojevajo iz nič, imam najraje

In sem vzel goloba v istrski omaki. In tiste pojedine nikoli ne bom pozabil. In tistega večera z več kot litrom malvazije tudi ne, saj sva se z Giussepejem, kakor je bilo petinsedemdesetletenemu lastniku ime, spoprijateljila že prvi večer. Ko je prinesel hrano, je rekel, naj uživam in ko je čez deset minut prišel nazaj, vprašat, kako mi tekne, je še vprašal, če lahko prisede, ali me moti pogovor med jedjo, saj je opazil, da jem izjemno počasi, kar sem od nekdaj počel, pa me tega niso učili nobeni nutricionistični priročniki.

“Mi smo za na morje”

Obraz mu je zažarel, ko sem mu povedal za mojo sicer načrtno in načrtovano hojo po Istri, a vendar ahasversko, saj jaz kakih velikih pomočnikov in asistentov in maserjev na poti nimam, pa tudi spreminjam kdaj začrtano razdaljo, ne v smislu kilometrov, temveč v smislu cest, kolovozov, parenzane in gozdnih stez. Štetje kilometrov me nikoli ni zares zanimalo, da bi imel s seboj pametni telefon in gledal število korakov, se mi zdi velik nonsens in nespoštovanje lastnega telesa, sploh pa mentalne dimenzije, ki jo taka pot prinaša. Če kaj počneš z ljubeznijo, te nič ne sme omečiti, to zdravi dušo in telo, čeprav jaz zdravljenja ne potrebujem, potrebujem pa lepoto. Bil sem kar precej zdelan, vendar dobro razpoložen.