Jurij Hudolin: “Ljubezni je bilo veliko in mi grejejo dušo”

Pogovor z lucidnim sogovornikom pa se še zdaleč ni vrtel le okoli lepih žensk in lahkotnih poletnih premislekov, temveč tudi o temnih plateh življenja in o pisateljskem poklicu, ki ga bogati in mu reže vsakdanji kruh že dolga desetletja.

“Mogoče sem si mislil ali pa celo želel, da bo kaj drugače, pa v resnici ni. Leta so le številka, ki v višave prinašajo pogosto zdravstvene težave, vendar tudi modrost. Kakor v življenju: godi se nam dobro in slabo in najbrž nikoli ne bo drugače. Ali pač. Vendar leta minevajo kakor blisk in nemara sem v teku časa postal precej bolj zadovoljen in neobremenjen človek, kakor, recimo, v najstniških letih, kar je za mnoge ljudi paradoks. Ljudje se namreč z leti vedno bolj obračamo k analizi lastnega življenja in nemara celo konservativnemu pogledu na svet, zato smo verjetno tudi bolj tečni, zajedljivi in prepirljivi. Pri meni je zgodba obrnjena, čeprav sem recimo temu zdaj šele v srednjih letih, a čutim neko pomirjenost s seboj in veselje, da sem to, kar sem, in da spet veliko bivam v preljubi Istri, ki mi je v moji optimistični viziji življenja mnogo dala, prav tako kot mi je Ljubljana dala mnoge drage prijatelje in veliko poslovnih vezi, ki trajajo, ne glede kje bivam v določenem trenutku. Ženske? Z njimi prijateljujem, vendar sem v resnih zvezah tekač na dolge proge, vsaj od 25. leta naprej. Za radikalno promiskuitetnost, za življenje plejboja po domače, potrebuje človek veliko volje in potrpežljivosti, jaz pa to raje namenim literaturi in manj osebam. Rad imam, da je vse skupaj nekoliko skoncentrirano. Odnosi bi se morali zaradi modrosti izboljšati ali pa poslabšati. Bomo videli, kako bom to pot peljal naprej, vsekakor pa se je veselim. Čas pa bo vse povedal in nam sodil, kar je kliše, vendar drži.”