Jurij Hudolin: Kako sva s slavnim kriminalcem skupaj gulila šolske klopi

Med nekdanjimi sošolci je daleč največ profesionalnih dedičev, ki so prišli do denarja s prodajo zemljišč in nekateri so vse zapravili za pregrešno drage avtomobile, ki potem čez nekaj let, ko je šparovček prazen, opraskani in obtolčeni samevajo pred njihovimi prav tako podedovanimi, vendar že močno ubornimi hišami. Ne vem, zakaj ljudi, ki so vajeni skromnega, nemara celo revnega življenja, ob malo večji vsoti, ki jo prejmejo v dar & dediščino, prime objestnost, da bi dokazali, da so nekaj dosegli v življenju, in razmajanega fiata zamenjajo za novega mercedesa, ne vem, kaj je to v ljudeh, tega sem se v Istri nagledal že kot najstnik, ko je Italija ljudem za nazaj izplačevala italijanske pokojnine in so vnuki segali v malho.

Skoraj nihče ni denarja pomnožil, kapo dol tistim redkim, ki so denar porabili vsaj za to, da obnovijo domačijo ali vložijo v turizem ali kako kmetijsko dejavnost, kar je danes v Istri zlata jama. Res pa je, da večina ljudi veliko bolj ceni denar, ki je na račun prišel zaradi osebnega dela in krvavih žuljev ali pameti, in na kmetih, kjer večinoma ne živijo milijonarji (tudi ta trend se spreminja), je materialno imetje zanesljivo na prvem mestu, ne dokazuješ se skozi javno, recimo medijsko delovanje, temveč moraš tistim nekaj sosedom, ki so v tem isti, dokazati, kaj in kdo si. To je poriv.