Jože Šerbec: “V pokoj odhajam z občutkom, da je bilo delo dobro opravljeno”

Tik pred upokojitvijo ste pred dnevi z Brnika v Kobarid pripeljali dragocen eksponat, ki ga je Kobariški muzej iskal dobrih deset let, našli pa ste ga prav vi.

“Doslej je v zbirki muzejskih predmetov manjkalo orožje, ki je igralo pomembno, po mnenju nekaterih poznavalcev odločilno vlogo v 12. soški bitki. Gre za nemški mitraljez, model MG 8/15, ki ga je nemška armada uporabljala v treh različicah, kot klasični težki mitraljez na trinožnem podstavku, kot letalski mitraljez, ki je prvi sinhronizirano streljal skozi propeler, in kot puškomitraljez, s katerim je lahko rokoval en sam vojak. To orožje je v zadnji soški bitki masovno uporabljal Nemški alpski korpus in v bitki za Kolovrat dosegel v primerjavi z italijansko armado večkratno ognjeno premoč. Neuspešno smo ga iskali po vseh znanih muzejih, predvsem po Nemčiji.”

Odhaja in ostaja

Jože Šerbec (66) izhaja iz Brežic, z 28 leti je po spletu okoliščin skupaj z družino pristal v Kobaridu. Z Željkom Cimpričem se je spoznal že med študijem na Pravni fakulteti, toda preden sta se kot sodelavca ponovno srečala v Kobariškem muzeju, je prehodil zanimivo službeno pot. Prve izkušnje v gospodarskem pravu je nabiral v takratnem gigantu Kompasu, delal je v papirnici v Krškem, v TIK Kobarid ... Šerbcevo pravniško znanje, vztrajnost, odločnost in tudi nekaj trme in tekmovalnosti so bili Kobariškemu muzeju 23 let v oporo na vijugasti poti urejanja statusa in vsebinske rasti. Z upokojitvijo kot direktor odhaja, kot družbenik ostaja povezan z muzejem.

Od mladosti je športnik, kot pravi, je rad zmagoval. “V gimnaziji smo imeli veliko srečo z učiteljem telovadbe, ki nam je približal gimnastiko. S takšno popotnico se lahko ukvarjaš z vsemi ostalimi športi. In to sem tudi počel in še vedno počnem. Kobariška druščina je bila tudi športno zagnana, zato so me vzeli medse. Tudi za delo sem znal poprijeti, kar je bil dodaten plus.” Hribi so ga takoj pritegnili. Na Krn se je povzpel 551-krat, velikokrat s težkim tovorom piva, ki ga je nosil v Gomiščkovo zavetišče. S tem je zaslužil denar za alpinistične in planinske podvige doma in po svetu. Še vedno je kobariški rekorder z osvojenim 7495 metrov visokim vrhom Pik Komunizma, takrat najvišjim vrhom Sovjetske zveze v gorovju Pamir, ki se zdaj nahaja v Tadjikistanu. Vzpon je opravil solo, brez naveze. Vseskozi je sodeloval v lokalni skupnosti. V osamosvojitveni vojni je s trezno glavo preprečeval konflikte, kmalu za tem se je pridružil gorski reševalni službi. Kot dolgoletnega direktorja Kobariškega muzeja so ga nominirali za Delovo osebnost leta 2017.