Josip Vidmar-zoper razčlovečenje in avtomatizem

> Tovrstni jubileji so priložnost za celovit pregled življenja in dela znamenitih osebnosti, pa niti letos očitno ne bomo dočakali zbornika z razpravami o Vidmarju, kritične obravnave njegovega opusa ali česa podobnega. Lani je ob 70. obletnici ustanovitve OF pri Svobodni misli izšel ponatis treh poglavij njegovih Obrazov (Kidrič, Kardelj, Kocbek), ki ste ga uredili vi, pri Modrijanu ste izdali izbor iz njegovih del Moj obraz, ki se bere kot Vidmarjeva vznemirljiva avtobiografija, sicer pa - tišina. Kaj pravite, je Vidmar tema, ki nekaterim zbuja nelagodje? So ga pometli pod preprogo, odpravili skupaj s starim režimom? Ali pa je še prezgodaj za kolikor toliko čist pogled na njegov pomen?

“V času politične nekrvave kontrarevolucije in rekatolizacije ne morete pričakovati, da bo osebnost, ki je bila vse življenje svobodoljubna in napredna, enakovredna junakom le-teh. O takih osebah se modro molči. Za protiutež se poišče druge močne osebnosti, na primer Janeza Bleiweisa, Rudolfa Maistra, Leona Štuklja, ali pa začneš postopek za proglasitev Slomška za svetnika. V kulturnih krogih seveda vzbuja Josip Vidmar nelagodje predvsem kot literarni kritik, je pa res, da v šolah že itak ne zvedo kaj prida o Levstiku, prvem slovenskem kritiku, o drugem slovenskem kritiku pa še toliko manj.”