Jan Bajc Funa: “Sprijaznjenje z absurdom je osvoboditev”

V svet glasbe je danes 25-letni Koprčan Jan Bajc Funa vstopil že v mladosti, ko je v roke prvič prijel kitaro. Glasbene šole sicer ni obiskoval, saj so mu “vsi kolegi, ki so hodili v glasbeno šolo to odsvetovali”. Od nekdaj je v njem tlela želja, da bi igral v bendu, a je te sanje kmalu opustil. “Selitev v Ljubljano je sprožila to, da sem glasbo začel producirati sam,” pripoveduje. “Potopil sem se v zvrst, ki mi je tisti trenutek najbolj pasala. Takrat so bili to hiphop beati, ki sem jih izdajal pod psevdonimom Čunfa,” se spominja svojih začetkov. Prvenec Analog Mind je izdal leta 2015, temu so sledili še ploščki 421, uTrip, 0001618, Missing the Point in Obsolete, ki ga je umestil med samo elito domačih producentov, četudi jih je takrat štel zgolj 17.

Po skoraj desetih letih se je v Janovem vsakdanu rodila nova ustvarjalna sila, ki ji je nadel ime Kanomotis. Ta je časovno sovpadal z nastankom dubstep založbe DeepEnd v Ljubljani, zaradi česar je tudi ta projekt padel v dubstep žanrske prvine. Kanomotis ni bil le nadaljevanje Janove predhodne ustvarjalnosti, ampak nova dimenzija. Njegova glasba se je začela osredotočati na temnejše zvoke, z globljimi bas linijami in kompleksnejšimi ritmi, ki so se združevali v bolj atmosferičen in izrazit zvok.

“Živimo v času, ko se vse zdi absurdno. Ampak absurd ni nekaj novega, že sto let govorimo, da živimo v absurdu. In to je absurdno.”

Jan Bajc Funa

glasbenik

“Brez tega ne morem”

A Čunfa in Kanomotis za Jana nista bila dovolj. Mož tisočerih imen še ni našel tistega pravega miru. Letos se je rodil nov psevdonim - Stamor. Luč sveta je nedavno ugledal tudi album The Absurd. “Stamor je bolj kitarsko orientiran in se osredotoča na čustvene trenutke v moji glasbi,” pojasnjuje. Za razliko od Čunfe in Kanomotisa, ki sta bila osredotočena na klubski doživljaj in močne base, Stamor razkriva Janovo intimnejšo plat. Je izrazito čustven človek in tega ga ni sram priznati. “Brez tega ne morem,” pravi Jan. Prav ta čustvenost je botrovala nastanku albuma.

Nobena skrivnost ni, da je Janu blizu temačna glasba. Belgijska skupina Amenra je ena tistih, ki je dodobra zaznamovala njegovo življenje. tudi Jan, tako kot frontman zasedbe Colin van Eeckhout, pravi, da je bolečina vedno črno-bela. Kako se ta bolečina odraža v glasbi, pa je najbolj razvidno na najnovejši Janovi kreaciji.

The Absurd je njegova refleksija sodobnega sveta. “Živimo v času, ko se vse zdi absurdno. Ampak absurd ni nekaj novega, že sto let govorimo, da živimo v absurdu. In to je absurdno. Zame absurd pomeni neko konstantno stanje bivanja in soočanje s tem, kako to racionalizirati. Sprijaznjenje z absurdom je osvoboditev,” zaključi misel.

Navdih za svojo glasbo Jan pogosto črpa iz narave. “Zelo mi je ljuba reka Soča. Tam se počutim doma. Predstavlja mi čistost, neko svetost. Nasploh se mi zdijo naravni pojavi kot neka oprijemna točka v tem absurdu, v katerem živimo.” Podobno doživlja tudi svojo rodno Istro, a skozi prizmo paradoksa. “Že sama istrska identiteta je na nek način absurdna. Najbolj absurdno je to, da sploh ni identiteta. Istra je kombinacija pizze, čevapčičev in dunajskega zrezka, haha. Ima železniško infrastrukturo od Avstro-Ogrske, romantiko od Italije in kaos od Balkana.”

Istra mu ni zgolj dom, temveč tudi trajni vir navdiha. Priznava, da ga lokalno okolje navdihuje na specifičen način, ki presega meje logike. Ta kaotična mešanica kulturnih vplivov, ki jo zaznava v svojem okolju, se pogosto odraža tudi v njegovi glasbi.

Glas sodobne Istre

Na vprašanje, ali je za njegovo glasbo prostor v slovenski Istri, Jan odgovarja optimistično. “Verjamem, da se bo prostor oblikoval. Glasba je preveč fluidna stvar, da bi bila geografsko omejena.”

Hkrati pa kulturno sceno v slovenski Istri opisuje kot infantilno. “Zdi se mi, da istrska kulturna scena nikoli ne zraste. Vedno je mlada. Kot otrok, ki ima potencial, a nikoli ne odraste. Ima ogromno dobrih akterjev, ki pridejo in grejo. Nihče zares ne zraste, zato je scena konstantno v povojih,” je prepričan.

Jan v tem vidi poseben šarm. Prav ta “nezrelost” daje sceni določeno svežino, ki bi jo zrelost morda izbrisala. “Vseeno pa mislim, da bo treba enkrat narediti korak naprej, da bomo začeli graditi nekaj trdnejšega. Ne moremo več vedno začeti znova.”

Navdih črpa tudi iz filozofije. Posebej ga je zaznamoval Albert Camus. Camusa mu je predstavil kolega, istrski pesnik Martin Mikolič. “Dotlej sem poznal predvsem Kosovela in slovenske naturaliste. Camusa sem odkril, ko so v Kopru prirejali samoupravne recitale poezije. Mikolič mi je predlagal Sartreja, Nietzscheja in Camusa, ki se mi je najbolj približal.” Camusov absurd je postal osnova njegovega razumevanja sveta in hkrati osnova njegove ustvarjalnosti. “Ko se sprijazniš z absurdom, pridobiš svobodo, ki je prej nisi poznal,” je prepričan Funa.

Jan Bajc Funa je umetnik, ki združuje nasprotja. Od hiphop beatov do intimnih kitarskih akordov, od absurdne filozofije do čistosti narave. Vsak njegov korak je izraz ustvarjalne svobode, ki kljubuje omejitvam prostora, časa in žanrskih okvirjev. Njegova zgodba je nenehno prepletanje različnih svetov, ki skupaj tvorijo unikatno celoto. Mož tisočerih imen tako ostaja predvsem to, kar je: edinstven glas sodobne Istre, ki vedno znova preseneča.