Izolan “vnesel punk v slovenski eksperimentalni film”

Za Ankarančana Matevža Jermana (1984) bi lahko dejali, da živi za film. Tako za tistega, ki je bolj povezan s popularno kulturo, kot za obrobni, nišni, cinefilski film. Delovno je sicer razpet med režijo, kuriranjem filmskega programa in filmsko publicistiko, zadnjih nekaj let pa se kot skrbnik zbirke eksperimentalnega filma v Slovenski kinoteki posveča temu veliko let neupravičeno spregledanemu delu slovenske filmske zgodovine.

Z Jurijem Medenom se Matevž Jerman kot soscenarist in sorežiser podpisuje pod dokumentarec z naslovom Ali je bilo kaj avantgardnega, v katerem osvetlita zelo plodovito slovensko eksperimentalno produkcijo od konca 50. let minulega stoletja do začetka 80. let. Film bo uradno primorsko premiero doživel 29. januarja v izolskem Art kinu Odeon.

Kratki film je enakovreden celovečercu

Kot eden od soustanoviteljev Društva za uveljavljanje kratkega filma Kraken in programski direktor FeKK - Festivala kratkega filma v Ljubljani, ki je lani pisal svojo deseto izdajo, je Matevž Jerman sicer veliko prispeval tudi k popularizaciji sodobnega kratkega filma v Sloveniji. Z ožjo ekipo festivala FeKK, ki so jo na začetku sestavljali še Peter Cerovšek (tudi danes osrednji motor festivala), Bojana Bregar, Neža Grom in še en Primorec, Koprčan Matej Bandelj (tudi danes aktiven Fekkovec), so po letu 2014 v Sloveniji začeli orati ledino na področju promocije neodvisnega kratkega filma v obliki samostojnega festivala in ne le kot festivalske spremljevalne sekcije ter želeli dokazati, da je ta enakovreden celovečerni formi. “V tem času je eksplodiral youtube, oprema za snemanje je postala bolj dostopna, izhajali smo iz tega momenta in festival se je organsko razvil iz neke nuje. Ni se nam sanjalo, da je scena kratkega filma tako zelo živahna. Za posamezno izdajo smo v zadnjih letih prejeli tudi od 160 do 180 prijav samo iz Slovenije,” pove Jerman.

(Ne)poznani Filmski imaginarij Karpa Godine

Matevž Jerman je v soavtorstvu s Kristino Ravnikar v Slovenski kinoteki pripravil tudi zelo zanimivo razstavo o enem od osrednjih imen jugoslovanskega filma, Karpu Godini, ki poleg njegovih najbolj znanih celovečercev (Splav meduze, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica) “skriva” še bolj vznemirljiv opus kratkometražnih, eksperimentalnih filmov. Razstava bo na ogled do 30. marca, organizirana so tudi vodenja.

Že pred Fekkom si je nabiral izkušnje tudi na filmskem festivalu Kino Otok, kjer je kuriral zelo obiskano programsko sekcijo Video na plaži, ki je bila posvečena izključno kratkemu filmu. Z Bandljem pa si delita tudi prvi režijski podvig in prvo filmsko nagrado. Leta 2007 sta zasledila Liffov natečaj za naj kratki film, dobila idejo in film posnela s telefonom ter zmagala. “Kmalu zatem sva spoznala Mitjo Klodiča, ki je bil tedaj zelo aktiven v Klubu študentov občine Koper. Zaznal je najin zagon ter nas začel redno obveščati o zanimivih delavnicah, vključil pa nas je tudi v ekipo Jeffa, kjer smo snemali koncerte,” o svojih filmskih začetkih pove Jerman. Klodiču pa gre posredna zahvala tudi za to, da so se Jermanu odprla še ena filmska vrata - v režijo glasbenih videospotov. Na delavnicah, ki so jih tedaj obiskovali, so se začeli ukvarjati tudi z eksperimentalnim filmom, s Klodičem pa so raziskovali še tehnologijo virtualne resničnosti in njeno morebitno rabo v filmu. Tako je leta 2016 nastal prvi Jermanov in Bandljev profesionalni glasbeni videospot Strangers' Tides za slovensko zasedbo Koala Voice, v katerem sta tehnologijo virtualne resničnosti uporabila na zelo netipičen način. Za Koalo Voice je nato ustvaril še dva videospota, že več let pa plodno sodeluje še z zasedbo Smrt boga in otrok, za katero je posnel dva viralna videospota (Tipi so pičke, Ljubljana je Berlin), z Nikom Novakom (članom nekdanjega dua Incurabili in zasedbe Dicky B. Hardy), nazadnje pa je ustvaril tudi videospot za prvi singel (Slovenec) z zadnjega albuma slovenske post punk zasedbe Čao Portorož.

Včlanjeni v vse istrske videoteke

A kdaj se je pravzaprav rodila ta ljubezen do filma? “Že od malih nog sem doma govoril, da želim postati režiser. Družina je bila včlanjena v vse videoteke v Istri in številne konce tedna sem preživel v družbi filma. V srednji šoli sem si tudi odtegoval denar za malico in ves privarčevani denar nato porabil za nakup DVD-jev,” odgovarja Jerman, ki se po Gimnaziji Koper, presenetljivo, ni vpisal na študij režije, ampak je izbral japonologijo in sociologijo kulture na ljubljanski Filozofski fakulteti.

“Že od malih nog sem doma govoril, da želim postati režiser. Družina je bila včlanjena v vse videoteke v Istri in številne konce tedna sem preživel v družbi filma. V srednji šoli sem si tudi odtegoval denar za malico in ves privarčevani denar nato porabil za nakup DVD-jev.”

Matevž Jerman

filmski režiser, kurator

Prelom se je zgodil v četrtem letniku študija, ko je Jerman začel delati v Slovenski kinoteki kot asistent na programskem oddelku in ko ga je očitno nepovratno potegnilo v filmski svet. Pred tem, okoli leta 2008, se je preizkusil tudi kot filmski kritik za reviji Kinotečnik in Ekran, a mu filmska kritika ni nikoli preveč dišala. Zakaj? “Vedno sem se bolj videl v produkciji in ustvarjanju filmov ter kuriranju programa,” pravi.

Zadnji dve leti Jerman dela v arhivskem oddelku Slovenske kinoteke kot skrbnik zbirke eksperimentalnega filma. “Kuriram filmski program, izbiram, kaj se bo restavriralo, trenutno tudi sourejam knjigo o slovenskem avantgardnem filmu,” svoje delo v Kinoteki opiše Jerman in omeni, da je imel v restavratorski ekipi še enega Primorca, Sežančana Timoteja Laha.

Posledica tega dela in raziskovanja je dokumentarec Ali je bilo kaj avantgardnega, ki je premiero dočakal lani poleti na DokuFestu v Prizrenu in je nastal v soavtorstvu z Jurijem Medenom (kustos in vodja filmskega programa pri Avstrijskem filmskem muzeju na Dunaju). Naslov sta si izposodila pri prelomnem članku pokojnega direktorja Slovenske kinoteke Silvana Furlana iz leta 1996, ki velja za pionirja raziskav zgodovine slovenskega avantgardnega filma. Po letu 2013 je Slovenska kinoteka zavihala rokave in do leta 2023 ohranila in digitalizirala kar 179 kratkih filmov, ki so nastali med letoma 1945 in 1991, toda večinoma v nekdanjih tako imenovanih kino- klubih, izven prevladujoče državne produkcije. Teh filmov se je dolga leta držal izraz amaterski film, zato jih zadnja leta z veliko zamudo prepoznavamo kot eksperimentalne ter vznemirljive mojstrovine sedme umetnosti, ki si še kako zaslužijo širšo prepoznavnost. Jerman omeni, da je filmska revija Kino leta 2010 tudi veliko prispevala k tej temi, saj je eno številko, poimenovano Kino-Integral, v celoti posvetila slovenskemu eksperimentalnemu filmu.

Primorci tudi močni v eksperimentalnem filmu

Na idejo za omenjeni dokumentarec je prišel vodja zbirk Slovenske kinoteke Ivan Nedoh, a Jerman in Meden sta si ga zastavila bolj ambiciozno, kot koprodukcijo. “S producentsko hišo Temporama smo se prijavili na razpisa Slovenskega filmskega centra in RTVS in dobili denar ter se lotili dela,” razloži Jerman. Raziskovala sta filmske arhive Vinka Rozmana, Ane Nuše Dragan, Karpa Godine, Boštjana Hladnika, Andreja Zdraviča, Naška Križnarja … V slovenski “kratki” avantgardi so imeli pomembno mesto tudi številni primorski avtorji. Med temi Jerman najprej omeni Francija Slaka, ki je obiskoval koprsko gimnazijo in je v 70. letih veliko zadev posnel v Istri, denimo Ples mask v Piranu, omeni še zelo izstopajoča dela (in projekcije!) OM produkcije iz Kopra in Izolana Davorina Marca, za katerega Jerman pravi, da je “vnesel punk v slovenski eksperimentalni film”.

A Jerman in Meden sta se zakopala še v filmske arhive dveh osrednjih jugoslovanskih festivalov eksperimentalnega filma. “Zagreb in Beograd sta bila epicenter jugoslovanskega eksperimentalnega filma. V Zagrebu je obstajala teoretska šola tako imenovanega antifilma, zelo znan je bil tudi festival Geff, v Beogradu, kjer so raje uporabljali izraz alternativni film, so imeli festival Alternative, v Pulju je bila pred puljskim filmskim festivalom tudi tako imenovana Mala Pula,” razlaga Jerman. Prav na zadnjem omenjenem “mini” festivalu so bili redni gosti slovenski avtorji, v Sloveniji festivala, specializiranega za eksperimentalni film, tedaj ni bilo. “V Sloveniji tudi nismo imeli nekega teoretskega okvirja, akterji te scene se niso smatrali za kolektiv, gibanje, a zato so naši filmi pogosto zelo zabavni in duhoviti ter so še bolj svobodni v prikazu, kaj vse je lahko film,” sklene Jerman.

---