Izgubljeni v labirintu lastnih uspehov

Vsaka družba ima mit o sebi. Američani imajo ameriške sanje, Francozi republiko, Britanci imperij, Slovenci pa občutek, da gre vse narobe. Težava je, da dejstva temu vedno težje sledijo. Še posebej to velja v našem primeru.

Nikoli v zgodovini nismo živeli dlje, kot živimo sedaj. Nikoli nismo bili varnejši in nikoli bolj izobraženi, kot smo danes. Nikoli ni bilo več osebne svobode in materialnega udobja za tako velik del prebivalstva. Pa vendar se zdi, da v družbi prevladuje občutek nazadovanja.

Morda zato, ker svojega položaja ne primerjamo s preteklostjo, ampak z idealizirano podobo popolnosti. Stanja v državi in družbi ne primerjamo z večino sveta, ampak z najboljšimi deli najbogatejših držav - v takšni primerjavi pa je vsakdo lahko zgolj poraženec. To seveda ne pomeni, da živimo v popolni državi, saj so popolne države bolj literarni žanr kot politična realnost. Pomeni pa, da bi moral biti razkorak med dejstvi in občutki predmet resnega premisleka.

Če bi nas obiskal Nezemljan in prebral poročila Združenih narodov, OECD, Svetovne banke in drugih mednarodnih ustanov, bi sklepal, da je pristal v eni najbolj urejenih, srečnih, pravičnih in perspektivnih skupnosti na planetu. A ko bi nato odprl družbena omrežja ali nastope opozicijskih politikov pred volitvami, bi bil prepričan, da je prišel v propadajočo državo tik pred kolapsom. K sreči gre za inteligentno bitje, njegova inteligenca pa se (prosto po Fitzgeraldu) ne kaže v izbiri med dvema nasprotnima resnicama, temveč v sposobnosti, da razume obe hkrati. Kaj pa mi, ki tu živimo? Dozdeva se, da včasih tega nismo sposobni.

Dejstvo je, da smo kot družba in država uspešni. Podatki o tem govorijo precej jasno in glasno. Zakaj potemtakem tega uspeha ne znamo ali nočemo prepoznati? Morda zato, ker smo se ga navadili, morda zato, ker smo iz nezadovoljstva ustvarili identiteto, ali pa zato, ker je človek od nekdaj bolj pozoren na luknjo v strehi kot na hišo, ki ga varuje pred neurjem.

Naša streha ni brez lukenj. V zdravstvu imamo predolge čakalne vrste, mlade in tudi manj mlade na poti v samostojno življenje vedno bolj ovira stanovanjska kriza, podjetniki se pritožujejo nad počasno in zapleteno birokracijo… Družbo kot celoto pestijo demografski izzivi in čeprav smo delovni, se ne moremo pohvaliti z nadpovprečno produktivnostjo ali ambiciozno razvojno politiko. Toda narod, ki ni sposoben videti svojih dosežkov, bo prej ali slej izgubil tudi sposobnost, da jih ohrani. In zagotovo imamo marsikaj, kar je smiselno ohraniti.

Če bi danes nekdo pred rojstvom dobil možnost izbrati državo, v kateri bo živel, ne da bi vedel, ali bo bogat ali reven, zdrav ali bolan, uspešen ali povprečen, bi bila Slovenija med najbolj racionalnimi izbirami na svetu. Ne zato, ker bi bila najbogatejša, temveč zato, ker združuje izjemno redko kombinacijo prednosti: eno najnižjih stopenj nasilnega kriminala, visoko pričakovano življenjsko dobo, kakovostno javno izobraževanje, dostopno zdravstvo, nizko stopnji neenakosti, politično stabilnost, čisto okolje, obilje pitne vode in izjemno stopnjo osebne svobode. Po indeksu miru je v svetovnem vrhu, po človekovem razvoju med najbolj razvitimi državami, po deležu zaščitenih naravnih območij pa med vodilnimi v Evropi. Slovenija ni popolna država. Je pa ena tistih redkih držav, kjer je kakovost življenja za povprečnega človeka bistveno višja, kot si njeni prebivalci pogosto priznamo.

Morda najboljši dokaz, kako dobro živimo, ni skrit v statističnih kazalcih, ampak v naših doživetjih, ko se podamo v svet. Dovolj je nekaj ur vožnje proti jugovzhodu ali vzhodu, pa hitro ugotovimo, da varnost, urejenost, javne storitve in življenjski standard niso povsod samoumevni. Ko potujemo v najrazvitejše dele Evrope, pa nas pogosto preseneti nekaj drugega: kljub višjim plačam in večjim gospodarstvom nimamo občutka, da bi živeli v bistveno bolj razvitem svetu. Ulice praviloma niso čistejše, javni promet ni vedno boljši, občutek reda in varnosti ni samoumeven, stanovanja so pogosto še manj dostopna kot pri nas. Res je, da je marsikaj na Zahodu cenejše, izbira večja, storitve učinkovitejše in gospodarstvo močnejše. Toda ko se vrnemo domov, redko doživimo kulturni šok v obratni smeri. Slovenija je ena redkih držav, kjer človek po vrnitvi iz Londona, Münchna, Amsterdama ali Züricha ne dobi občutka, da prihaja na evropsko obrobje, temveč v državo, ki je po kakovosti vsakdanjega življenja precej bližje najboljšim, kot si pogosto priznamo.

Če nenehno ponavljamo, da živimo v slabi državi, čeprav večina mednarodnih primerjav in tudi osebnih izkušenj kaže drugače, ne postajamo bolj zahtevni državljani, ampak manj verodostojni opazovalci lastne resničnosti. Morda Slovenija ob 35. rojstnem dnevu ne potrebuje več optimizma, temveč nekaj več intelektualne poštenosti. In ta zahteva, da si priznamo očitno: kljub številnim pomanjkljivostim živimo v državi, ki jo večina sveta lahko le občuduje. •