Iz nesorazmerja v še večje nesorazmerje

Imamo devet ustavnih sodnikov. Vsega pet jih je zadoščalo za odločitev, ki linearno in s tem bolj viša plače bolje plačanim sodnikom. Prvotno odločba se je nanašala na od leta 2012 zaostajajoče plače in predvsem slabše plačane sodnike. Da je čista dva evrska tisočaka za sodnike pri dnu premalo, ne oporeka nihče. Je drobiž v primerjavi s plačami v gospodarskem vrhu, kjer te segajo vse do 150-kratnika minimalnih plač. V javnem sektorju je najvišji 66. razred dobrih šestkrat nad minimalnimi 900 evri. Ustavni sodniki so ta strop, ki se ga hočejo rešiti tudi zdravniki, razbili. Pogajanja za kolikor toliko smiselno plačno reformo so postavili pod veliki vprašaj.

Smo sredi najdaljših in sploh rekordnih stavk zdravnikov, upravnih delavcev in še koga. Navkljub temu menimo, da mora vlada vztrajati pri enotnem plačnem sistemu za vseh 190.000 zaposlenih v javnem sektorju, sindikati pa morajo vztrajati pri smiselni odpravi nakopičenih plačnih nesorazmerij z mislijo na najslabše plačane. Na tako imenovani razred “J” v ogromni sistemski plačni šahovnici in na vse tiste, ki se na zahtevnih in nepogrešljivih delih v vseh razredih od “A” do “K” vrtijo okrog minimalnih 900 evrov.

Nikoli doslej ustavno sodišče še ni izdalo dopolnilne odločbe s predpisano izvršitvijo prvotne. Niti v primeru izbrisanih, v dobršni meri uničenih nekdanjih 25.000 državljanov, ki so minimum pravic dočakali vrsto let po ustavni odločbi.

Seveda vemo, da so minimalne plače v zadnjih 15 letih rasle precej hitreje kot ostale. Od najvišjega, skoraj četrtinskega dviga sredi krize leta 2010, so se do letos podvojile. A vse te dvige so spremljale apokaliptične napovedi nosilcev kapitala in pretirane množice njihovih podpornikov. Je bilo sedaj, ko so ustavni sodniki najbolj povišali najvišje plače, slišati kakšen krik?

Dvigi minimalk niso prinesli nič usodnega. Le produktivnost je rasla nekoliko hitreje kot pred tem. Sočasno je vse večja plačna uravnilovka to zavirala. Z mislijo na vse to, na goro nakopičenih nelogičnosti, je 46 sindikatov javnega sektorja z vlado začelo plačna pogajanja. Navkljub zavezi k molku, je slišati, da prav daleč niso prišli. Premier Golob je javno večkrat povedal le, da bodo vsem podplačanim zagotovili vsaj minimalne plače.

Da jih torej davkoplačevalcem 32.000, šestini vseh zaposlenih v javnem sektorju, ne bo potrebno doplačevati. Plače zdravnikov, spet v primerjavi s plačami v gospodarskih vrhovih, so morda prenizke. Plače zaposlenih na upravnih enotah so katastrofalne. Sredi pogajanj o reformi pa bi bilo edino primerno, da bi imeli v mislih podplačane, podobno odgovorne in izobražene, ki jim je plačni sistem še manj naklonjen kot njim in bi se za odpravo resnično ogromnih nesmislov pogajali skupaj z vsemi 46 sindikati.

Še bolj kot primanjkuje zdravnikov in upravnih delavcev, primanjkuje delavcev v drugih javnih sistemih. Kakopak tudi v gospodarstvu. Žal gre, kot zapisano, v tej državi največkrat za bolje plačane. Zato so ustavni sodniki, po liniji najmanjšega odpora, zaukazali plače povišati s polno inflacijo. Ukazali so torej nekaj, kar sindikatom v pogajanjih z vlado za preostale zaposlene prav gotovo ne more uspeti.

Ni sporno, da se nobeni demokratični državi ne sme pripetiti nespoštovanje odločb ustavnega sodišča. V slovenski liberalni tranziciji v grabežljivo dobrobit peščice vse bolj bogatih nekaj odstotkov državljanov, se to dogaja polnih 33 let. Ustavna sodnica Neža Kogovšek Šalamon, ki je glasovala proti norosti (ob njej sta bila proti še predsednik sodišča Matej Acceto in Špelca Mežnar, Marko Šorli pa ni odločal) je v ločeno mnenje zapisala, da je bilo doslej nespoštovanih skoraj 30 odločb ustavnega sodišča. Nikoli pa sodišče še ni izdalo dopolnilne odločbe s predpisano izvršitvijo prvotne. Niti v primeru izbrisanih, v dobršni meri uničenih nekdanjih 25.000 državljanov, ki so minimum pravic dočakali vrsto let po ustavni odločbi.

Poseg petih ustavnih sodnikov v izvršilno in zakonodajno vejo oblasti naše ljube države, ne zasluži niti besede komentarja. Nas je pa lahko upravičeno strah.