Irena Uršič: “Niso bili redki, ki so me vprašali, ali me njihova zgodba res zanima”

“Časopisni hiši Primorske novice sem neskončno hvaležna. Že v letu 2014, ko smo v skupnem projektu Isto srce prinesite nazaj zbirali pričevanja še živečih ljudi in osebne zapuščine s korespondenco, predmeti, fotografijami in drugim dokumentarnim gradivom o Slovencih v italijanski vojski, je prišlo v muzej - takrat Muzej novejše zgodovine Slovenije - kar nekaj gradiva po zaslugi Primorskih novic. Zgodba se je zdaj nekako ponovila, ampak z drugo vsebino. Vesela sem, da je Inštitut za novejšo zgodovino, posebej pa skrbnica zbirke seznama žrtev dr. Marta Rendla, prepoznala pomen časopisne objave imen in priimkov žrtev med Slovenci v italijanski vojski in ujetništvu. Tako so ljudje imeli možnost prvič uzreti imena žrtev, se morda prvič srečati s tovrstnimi podatki in se tudi odzvati. Dejstvo je, da so v seznamih še vedno tudi napake, lahko je napačno izpisano ime, priimek ali kakšen tretji podatek, zato je zelo pomembno, da se jih pregleda, sproti dopolnjuje, posodablja in se jih tudi nujno sooča, zlasti z italijanskimi viri. Odziv bralcev je bil zelo lep; od telefonskih klicev ljudi, ki so prvič sploh zagledali ime in priimek svojca in celo izvedeli, v katerem kraju je umrl oziroma kje je bil pogrešan, do takih, ki so posredovali celotne zgodbe, povedali še več, posredovali pisma, fotografije in podobno. Zdi se mi, da na ta način raziskovalno delo doseže svoj namen. Ne smemo pa pozabiti, da so bili raziskovalci Inštituta za novejšo zgodovino tisti, ki so prvi odstirali imena in priimke žrtev.”

Te zgodbe so v družinah še vedno zelo žive